Page 162 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 162
Drugo pedagoškega diskurza
doma zelo svobodno, permisivno vzgajana. Vzgojni prijemi (oz. »nepri-
jemi«) »novodobnih« staršev pogosto drsijo v vse dopuščajočo, nedo-
sledno vzgojo, brez jasno postavljenih omejitev za otroke.
Obnašanje permisivno vzgajanih otrok ni v skladu z linearnimi mo-
deli socializacije,6 saj ti »permisivno«, »pozitivno«, »demokratično«
vzgajani posamezniki ne odraščajo v permisivne, umirjene in demokra-
tične osebnosti, temveč se, nasprotno, že kot otroci obnašajo zelo agre-
sivno, zlasti takrat, ko se jim ne izpolnijo vse njihove želje. V skladu s psi-
hoanalitičnimi predpostavkami je namreč nujna diskontinuiteta v vzgo-
ji, radikalna prekinitev obdobja otrokovega ugodja, ki ga je deležen v di-
adi z materjo. Tu je centralnega pomena avtoritarna očetova figura (oz.
»moški« princip dvotirne vzgoje), ki s prepovedjo ugodja uvede otroka
v simbolni svet obče veljavnih zakonov, ki se jim mora otrok brezpogoj-
no podrediti. Večina sodobnih staršev v nasprotju s tem vzgaja otroke
prijazno in poskuša prirediti vzgojno okolje tako, da otroku ne povzro-
ča frustracij, temveč mu nudi čim več trenutnega ugodja in zadovoljitev.
Otrok postane osrednja figura v družini, starši pa namesto jasnih navo-
dil in avtoritarnih prepovedi ustvarjajo prikriti nadzor nad njim, ko mu
z manipulativnim prijateljskim vzgajanjem, izrazito emocionalno nave-
zanostjo ter čustvenim izsiljevanjem ustvarjajo iluzijo lastne avtonomi-
je. Starši na tak način vršijo bistveno večjo kontrolo nad otrokom, kot so
jo vršili v preteklosti s patriarhalno vzgojo: takrat se je otrok (v imenu
moralnega imperativa) lažje uprl jasno zastopani avtoriteti očeta, med-
tem ko se permisivno vzgajani otrok ne more upreti manipulativni kon-
troli permisivne vzgoje, ker je eksplicitno ne zazna. Moderni oče otroku
ne predstavlja več klasične patriarhalne avtoritete, temveč je do njega lju-
beč in prijateljski, kar vodi v »neklasično« razrešitev Ojdipovega kom-
pleksa. Namesto razvoja moralnega imperativa, ki bi ga otrok razvil ob
bojevanju s starševsko avtoriteto, se razvije strogi in kaznovalni Nadjaz,
temelječ na arhaični podobi staršev ter grandioznih predstavah o sebi in
6 Linearne modele socializacije so promovirali ameriški antropologi šole »kultura-osebnost« (M.
Mead, R. Benedict, Kardiner, R. Linton), ki so na podlagi preučevanja otroštva, družinske socializa-
cije ter različnih vzgojnih tehnik izbranih nativnih ljudstev poskušali ugotoviti vpliv kulture na po-
sameznika in obratno. Gre za to, da »/.../ tip družbe linearno določa tip vzgoje oziroma socializacije, torej
medgeneracijskega kulturnega prenosa, le-ta pa spet linearno tip osebnosti oziroma njene strukture« (Godina,
1998: 221, op. 35). Posplošeno povzeto, če je otrok miroljubno, permisivno vzgajan, bo odrastel v mir-
nega in permisivnega predstavnika določene družbe, oz. nasprotno, če je agresivno vzgajan, pa bo
postal tudi sam agresiven. Te predpostavke so se pogosto aplicirale na vzgojne tehnike v zahodnih
kulturah v povojnem času ter pomenile pomembne temelje za širše odobravanje permisivnega mo-
dela vzgoje kljub temu, da so te antropološke interpretacije doživele številne kritike že za časa na-
stanka, zaradi pregrobih posplošitev in zanemarjanja ključnega momenta diskontinuitete v linear-
nosti, Ojdipovega kompleksa (Barnouw, 1985: 95–109).
doma zelo svobodno, permisivno vzgajana. Vzgojni prijemi (oz. »nepri-
jemi«) »novodobnih« staršev pogosto drsijo v vse dopuščajočo, nedo-
sledno vzgojo, brez jasno postavljenih omejitev za otroke.
Obnašanje permisivno vzgajanih otrok ni v skladu z linearnimi mo-
deli socializacije,6 saj ti »permisivno«, »pozitivno«, »demokratično«
vzgajani posamezniki ne odraščajo v permisivne, umirjene in demokra-
tične osebnosti, temveč se, nasprotno, že kot otroci obnašajo zelo agre-
sivno, zlasti takrat, ko se jim ne izpolnijo vse njihove želje. V skladu s psi-
hoanalitičnimi predpostavkami je namreč nujna diskontinuiteta v vzgo-
ji, radikalna prekinitev obdobja otrokovega ugodja, ki ga je deležen v di-
adi z materjo. Tu je centralnega pomena avtoritarna očetova figura (oz.
»moški« princip dvotirne vzgoje), ki s prepovedjo ugodja uvede otroka
v simbolni svet obče veljavnih zakonov, ki se jim mora otrok brezpogoj-
no podrediti. Večina sodobnih staršev v nasprotju s tem vzgaja otroke
prijazno in poskuša prirediti vzgojno okolje tako, da otroku ne povzro-
ča frustracij, temveč mu nudi čim več trenutnega ugodja in zadovoljitev.
Otrok postane osrednja figura v družini, starši pa namesto jasnih navo-
dil in avtoritarnih prepovedi ustvarjajo prikriti nadzor nad njim, ko mu
z manipulativnim prijateljskim vzgajanjem, izrazito emocionalno nave-
zanostjo ter čustvenim izsiljevanjem ustvarjajo iluzijo lastne avtonomi-
je. Starši na tak način vršijo bistveno večjo kontrolo nad otrokom, kot so
jo vršili v preteklosti s patriarhalno vzgojo: takrat se je otrok (v imenu
moralnega imperativa) lažje uprl jasno zastopani avtoriteti očeta, med-
tem ko se permisivno vzgajani otrok ne more upreti manipulativni kon-
troli permisivne vzgoje, ker je eksplicitno ne zazna. Moderni oče otroku
ne predstavlja več klasične patriarhalne avtoritete, temveč je do njega lju-
beč in prijateljski, kar vodi v »neklasično« razrešitev Ojdipovega kom-
pleksa. Namesto razvoja moralnega imperativa, ki bi ga otrok razvil ob
bojevanju s starševsko avtoriteto, se razvije strogi in kaznovalni Nadjaz,
temelječ na arhaični podobi staršev ter grandioznih predstavah o sebi in
6 Linearne modele socializacije so promovirali ameriški antropologi šole »kultura-osebnost« (M.
Mead, R. Benedict, Kardiner, R. Linton), ki so na podlagi preučevanja otroštva, družinske socializa-
cije ter različnih vzgojnih tehnik izbranih nativnih ljudstev poskušali ugotoviti vpliv kulture na po-
sameznika in obratno. Gre za to, da »/.../ tip družbe linearno določa tip vzgoje oziroma socializacije, torej
medgeneracijskega kulturnega prenosa, le-ta pa spet linearno tip osebnosti oziroma njene strukture« (Godina,
1998: 221, op. 35). Posplošeno povzeto, če je otrok miroljubno, permisivno vzgajan, bo odrastel v mir-
nega in permisivnega predstavnika določene družbe, oz. nasprotno, če je agresivno vzgajan, pa bo
postal tudi sam agresiven. Te predpostavke so se pogosto aplicirale na vzgojne tehnike v zahodnih
kulturah v povojnem času ter pomenile pomembne temelje za širše odobravanje permisivnega mo-
dela vzgoje kljub temu, da so te antropološke interpretacije doživele številne kritike že za časa na-
stanka, zaradi pregrobih posplošitev in zanemarjanja ključnega momenta diskontinuitete v linear-
nosti, Ojdipovega kompleksa (Barnouw, 1985: 95–109).
