Page 163 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 163
antropološka analiza narcisizma
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 163
se izraža prek močnega besa in nekontrolirane agresivnosti (Lasch, 1991:
176–180).
Narcisistični, ojdipsko »nedorasli« posamezniki zato v šoli pogosto
niso sposobni sprejemati in izpolnjevati splošno veljavnih šolskih pravil.
Današnji permisivno vzgajani otroci namreč ne razumejo, da se morajo
podrediti neki višji zapovedi na račun lastnega ugodja, saj jim doma to
ni bilo potrebno. Z različnimi čustvenimi izbruhi in izsiljevanjem po-
skušajo v šoli ponavljati vzorec, ki ga prakticirajo doma, ko želijo uvelja-
viti svoje želje in pričakujejo, da se bodo učitelji podredili njihovim zah-
tevam podobno kot starši. Kernberg je opredelil več nivojev manifestira-
nja patološkega narcisizma (Kernberg, 1975: 328–334). Nekateri učenci,
ki imajo deloma integriran moralni imperativ, se sčasoma ob doslednem
izvajanju šolskega reda le podredijo šolskim normam, medtem ko dolo-
čen delež posameznikov kaže izrazitejše lastnosti patoloških narcisov in
se ne more prilagoditi splošno veljavnim šolskim normam. Ti posame-
zniki so pogosti kršitelji šolskih pravil ter dojemajo kazni kot osebni na-
pad, so užaljeni ter prizadeti, saj ne razumejo, da so kršili pravila in so ka-
znovani zaradi dejanja samega. Starši pogosto, predvsem v začetnih letih
osnovne šole, otroke brezpogojno zagovarjajo ter poskušajo z narcisistič-
no užaljenostjo diskreditirati učitelje ter šolska pravila, dokler kršitve
otrok na postanejo vse večje, otroci vedno bolj provokativni, agresivni in
manipulativni tudi do staršev, starši pa vedno bolj nemočni in obupani.
Lasch poudari, da se pretirano popuščanje v vzgoji manifestira v že-
lji po grandioznosti, hvali, nastopaštvu, arogantnem in ošabnem obna-
šanju, podcenjevanju, zasmehovanju, izkoriščanju drugih in, na drugi
strani, v odsotnosti empatije. V primeru neuspeha patoloških narcisov
pride na plan brezkompromisni bes in agresivnost. Splošna erozija avto-
ritete v potrošniški družbi, ko se otrok ne navaja več na apriorno spošto-
vanje vseh odraslih in predvsem pravil kot takih, ko postaja vse bolj po-
memben zunanji, z materialnimi dobrinami pridobljeni blišč, saj imajo
starši vse manj časa za otroke zaradi neprestanega hitenja ter službenih
obremenitev, pripravlja mlade v večini na življenje v permisivni družbi,
organizirani v ugodju in potrošnji. Krepi se družbeni narcisizem, ki vse
bolj zajema celotno populacijo (Lasch, 1991: 231–240).
Upoštevajoč te ugotovitve ne čudi dejstvo, da večina sogovornikov,
informatorjev pedagoške stroke, ne zaznava izrazite zastopanosti večin-
skega narcisističnega obnašanja otrok v šoli, čeprav so podatki, zbrani
z opazovanjem z neposredno udeležbo, pokazali nasprotno. V tej toč-
ki se etski in emski zorni kot bistveno razlikujeta, saj so bili pri opazo-
vanju z neposredno udeleženo opaženi izraziti elementi narcisističnega
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 163
se izraža prek močnega besa in nekontrolirane agresivnosti (Lasch, 1991:
176–180).
Narcisistični, ojdipsko »nedorasli« posamezniki zato v šoli pogosto
niso sposobni sprejemati in izpolnjevati splošno veljavnih šolskih pravil.
Današnji permisivno vzgajani otroci namreč ne razumejo, da se morajo
podrediti neki višji zapovedi na račun lastnega ugodja, saj jim doma to
ni bilo potrebno. Z različnimi čustvenimi izbruhi in izsiljevanjem po-
skušajo v šoli ponavljati vzorec, ki ga prakticirajo doma, ko želijo uvelja-
viti svoje želje in pričakujejo, da se bodo učitelji podredili njihovim zah-
tevam podobno kot starši. Kernberg je opredelil več nivojev manifestira-
nja patološkega narcisizma (Kernberg, 1975: 328–334). Nekateri učenci,
ki imajo deloma integriran moralni imperativ, se sčasoma ob doslednem
izvajanju šolskega reda le podredijo šolskim normam, medtem ko dolo-
čen delež posameznikov kaže izrazitejše lastnosti patoloških narcisov in
se ne more prilagoditi splošno veljavnim šolskim normam. Ti posame-
zniki so pogosti kršitelji šolskih pravil ter dojemajo kazni kot osebni na-
pad, so užaljeni ter prizadeti, saj ne razumejo, da so kršili pravila in so ka-
znovani zaradi dejanja samega. Starši pogosto, predvsem v začetnih letih
osnovne šole, otroke brezpogojno zagovarjajo ter poskušajo z narcisistič-
no užaljenostjo diskreditirati učitelje ter šolska pravila, dokler kršitve
otrok na postanejo vse večje, otroci vedno bolj provokativni, agresivni in
manipulativni tudi do staršev, starši pa vedno bolj nemočni in obupani.
Lasch poudari, da se pretirano popuščanje v vzgoji manifestira v že-
lji po grandioznosti, hvali, nastopaštvu, arogantnem in ošabnem obna-
šanju, podcenjevanju, zasmehovanju, izkoriščanju drugih in, na drugi
strani, v odsotnosti empatije. V primeru neuspeha patoloških narcisov
pride na plan brezkompromisni bes in agresivnost. Splošna erozija avto-
ritete v potrošniški družbi, ko se otrok ne navaja več na apriorno spošto-
vanje vseh odraslih in predvsem pravil kot takih, ko postaja vse bolj po-
memben zunanji, z materialnimi dobrinami pridobljeni blišč, saj imajo
starši vse manj časa za otroke zaradi neprestanega hitenja ter službenih
obremenitev, pripravlja mlade v večini na življenje v permisivni družbi,
organizirani v ugodju in potrošnji. Krepi se družbeni narcisizem, ki vse
bolj zajema celotno populacijo (Lasch, 1991: 231–240).
Upoštevajoč te ugotovitve ne čudi dejstvo, da večina sogovornikov,
informatorjev pedagoške stroke, ne zaznava izrazite zastopanosti večin-
skega narcisističnega obnašanja otrok v šoli, čeprav so podatki, zbrani
z opazovanjem z neposredno udeležbo, pokazali nasprotno. V tej toč-
ki se etski in emski zorni kot bistveno razlikujeta, saj so bili pri opazo-
vanju z neposredno udeleženo opaženi izraziti elementi narcisističnega
