Page 160 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 160
Drugo pedagoškega diskurza
tejše pri motivaciji permisivno vzgajanih narcisističnih otrok, predvsem
zato, ker jih je s pozitivno motivacijo lažje pripraviti na delo in učenje
kot z grožnjami in kaznimi, saj se ne želijo potruditi in prestopiti pra-
ga ugodja, če ne sledi nagrada, ki jim povzroči še večji občutek ugodja in
hvale. Učitelji jih skušajo zato motivirati z različnimi »triki«, t. i. »po-
zitivno motivacijo«, oz. manipulacijo, da bi se le učili in naredili, kar se
od njih zahteva.
Vprašani pedagoški delavci se v glavnem niso strinjali s pretirano
permisivnostjo, ki se uvaja v današnjo osnovno šolo, saj menijo, da otroci
potrebujejo jasno vodenje, omejitve in pravila, da se počutijo varne, per-
misivnost pa se pogosto sprevrže v nedosledno popuščanje ter vse do-
puščajočo vzgojo, ki vodi v neobvladljive disciplinske situacije in kaos.
Kljub temu se vsi sogovorniki zavedajo, da je potrebno slediti permisivni
doktrini, zastopani v šolski zakonodaji in metodološko-didaktičnih pri-
poročilih učnih programov, na podlagi katere je bila uvedena devetletka
in nadaljnje reforme šolstva.
Vsi sogovorniki se strinjajo, da sta avtoriteta lika učitelja ter njegov
ugled v družbi zelo degradirala, predvsem zato, ker otroci niso več vzga-
jani tako, da bi brezpogojno spoštovali odrasle. Avtoriteto učitelja sogo-
vorniki interpretirajo kot ugled, ki si ga posamezen učitelj ustvari z la-
stnim delom in osebnostjo v razredu. Avtoriteto pedagoške stroke po
mnenju sogovornikov izrazito rušijo pritiski staršev, njihovo vmešava-
nje v učiteljevo strokovno delo ter grožnje z inšpekcijami in odvetniki.
Precej sogovornikov je izpostavilo povečano birokratizacijo pedago-
škega dela, ki jih časovno omejuje in jim jemlje čas ter energijo za nepo-
sredno pedagoško delo z učenci. Problematičnost birokratskih postop-
kov je posebej ključna pri administrativnem kaznovanju kot edinem
predpisanem sankcioniranju kršitev v šoli. Vsi sogovorniki so menili, da
je administrativno kaznovanje otrok v šoli neučinkovito, saj se učenci
in starši zavedajo, da tem kaznim ne sledi nobena resna posledica, saj se
na koncu šolskega leta vse evidentirane kazni izbrišejo. Pri izrekanju teh
kazni morajo učitelji slediti strogo predpisani postopnosti, saj v naspro-
tnem primeru tvegajo pritožbe staršev. Veliko učiteljev je priznalo, da za-
radi zapletenosti birokratskega postopka pri izrekanju administrativnih
kazni pogosto ne kaznujejo dosledno, kar se odraža v zmanjševanju po-
mena kazni pri učencih ter v ponovnih kršitvah. Zaradi različnih vzgoj-
nih načrtov posameznih šol ter predvsem subjektivnosti učiteljev se po-
dobne kršitve na različnih šolah in tudi znotraj posamezne šole kaznu-
jejo različno, kar še dodatno zmanjšuje pomen kaznovanja. V osnovnih
šolah se pogosto namesto administrativnega kaznovanja prakticirajo al-
tejše pri motivaciji permisivno vzgajanih narcisističnih otrok, predvsem
zato, ker jih je s pozitivno motivacijo lažje pripraviti na delo in učenje
kot z grožnjami in kaznimi, saj se ne želijo potruditi in prestopiti pra-
ga ugodja, če ne sledi nagrada, ki jim povzroči še večji občutek ugodja in
hvale. Učitelji jih skušajo zato motivirati z različnimi »triki«, t. i. »po-
zitivno motivacijo«, oz. manipulacijo, da bi se le učili in naredili, kar se
od njih zahteva.
Vprašani pedagoški delavci se v glavnem niso strinjali s pretirano
permisivnostjo, ki se uvaja v današnjo osnovno šolo, saj menijo, da otroci
potrebujejo jasno vodenje, omejitve in pravila, da se počutijo varne, per-
misivnost pa se pogosto sprevrže v nedosledno popuščanje ter vse do-
puščajočo vzgojo, ki vodi v neobvladljive disciplinske situacije in kaos.
Kljub temu se vsi sogovorniki zavedajo, da je potrebno slediti permisivni
doktrini, zastopani v šolski zakonodaji in metodološko-didaktičnih pri-
poročilih učnih programov, na podlagi katere je bila uvedena devetletka
in nadaljnje reforme šolstva.
Vsi sogovorniki se strinjajo, da sta avtoriteta lika učitelja ter njegov
ugled v družbi zelo degradirala, predvsem zato, ker otroci niso več vzga-
jani tako, da bi brezpogojno spoštovali odrasle. Avtoriteto učitelja sogo-
vorniki interpretirajo kot ugled, ki si ga posamezen učitelj ustvari z la-
stnim delom in osebnostjo v razredu. Avtoriteto pedagoške stroke po
mnenju sogovornikov izrazito rušijo pritiski staršev, njihovo vmešava-
nje v učiteljevo strokovno delo ter grožnje z inšpekcijami in odvetniki.
Precej sogovornikov je izpostavilo povečano birokratizacijo pedago-
škega dela, ki jih časovno omejuje in jim jemlje čas ter energijo za nepo-
sredno pedagoško delo z učenci. Problematičnost birokratskih postop-
kov je posebej ključna pri administrativnem kaznovanju kot edinem
predpisanem sankcioniranju kršitev v šoli. Vsi sogovorniki so menili, da
je administrativno kaznovanje otrok v šoli neučinkovito, saj se učenci
in starši zavedajo, da tem kaznim ne sledi nobena resna posledica, saj se
na koncu šolskega leta vse evidentirane kazni izbrišejo. Pri izrekanju teh
kazni morajo učitelji slediti strogo predpisani postopnosti, saj v naspro-
tnem primeru tvegajo pritožbe staršev. Veliko učiteljev je priznalo, da za-
radi zapletenosti birokratskega postopka pri izrekanju administrativnih
kazni pogosto ne kaznujejo dosledno, kar se odraža v zmanjševanju po-
mena kazni pri učencih ter v ponovnih kršitvah. Zaradi različnih vzgoj-
nih načrtov posameznih šol ter predvsem subjektivnosti učiteljev se po-
dobne kršitve na različnih šolah in tudi znotraj posamezne šole kaznu-
jejo različno, kar še dodatno zmanjšuje pomen kaznovanja. V osnovnih
šolah se pogosto namesto administrativnega kaznovanja prakticirajo al-
