Page 154 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 154
Drugo pedagoškega diskurza
ima za posledico zelo šibko splošno znanje, nespoštovanje učenja in tru-
da ter poudarjanje uspeha ne glede na sredstva, kar pogosto spodbuja su-
rovo tekmovalnost med učenci. Ključni problem današnjega šolstva pa je
motivacija učencev ter vzdrževanje discipline v razredih zaradi povečane
agresivnosti otrok in njihove nezmožnosti upoštevanja pravil in norm.
Kovač Šebartova (2002) izpostavi vpetost sprememb šolskega siste-
ma v reprodukcijo družbenih razmerij, ki ustrezajo interesom potrošni-
ške družbe. V današnji družbeni kapitalistični sferi dela so uspešni ti-
sti posamezniki, ki so sposobni »/.../ delati v naglo spreminjajočem se
okolju, pravila morajo znati prej postaviti, kot jih slepo ubogati, in spo-
sobni morajo biti delati v projektnih skupinah, pri čemer morajo ime-
ti enako ‘osebnostno kemijo’ kot drugi člani organizacije« (Kovač Še-
bart, 2002: 225). V skladu s temi zahtevami se spreminja tudi delo v šoli,
saj se vse bolj favorizira medsebojno komunikacijo, sposobnost pogaja-
nja ter skupinsko delo. Druga ključna točka, ki posredno vpliva na ohra-
njanje kapitalističnih razmerij potrošniške družbe, je vztrajanje na »ne-
boleči edukaciji«, edukaciji brez napetosti in konfliktov, na negovanju
»komercializirane prijaznosti«. Le permisivna edukacija, temelječa na
omogočanju čim večjega ugodja, lahko ustreza narcisističnemu libidi-
nalnemu ustroju posameznika potrošniškega kapitalizma. »Kar nekaj
znakov namreč kaže (na to kažejo tudi dogajanja ob nastajanju zasno-
ve devetletne osnovne šole), da začenja v našem prostoru zasedati osre-
dnje mesto narcisistični vzgojno-socializacijski model. Elementi tega vse
bolj prepredajo vsebino, ki opisuje in daje navodila za vzgojo v družini in
ustvarja tudi šolsko filozofijo.« (Ibid.: 232) Kroflič (1997) izpostavi, da
pedagoški praktiki v današnji šoli prepoznavajo vse več patoloških narci-
sov, s katerimi ne morejo delati po klasičnih šolskih načelih. Zato meni,
da je nujno ubrati drugačen, nerepresiven način dela z njimi, saj »/.../
patološkega narcisa vnaprej izdelani sistem simbolnega okvira šole pre-
prosto ne pritegne več, ker mu v primarni družinski socializaciji nismo
uspeli ponotranjiti niti instance simbolnega Zakona niti ‘slepe uboglji-
vosti’, ki je v partiarhalni vzgoji izhajala iz strahu pred kaznijo« (Kro-
flič, 1997: 286). Hkrati opozori, da bodo te »permisivne« težnje v vzgo-
ji lahko uspele le, če bodo presegle poenostavljene poskuse utemeljeva-
nja vzgoje zgolj na otrokovem ugodju, na katerem temeljijo prevladujoče
permisivne vzgojne tehnike. »Otroku prijazna šola« izvirajoč iz Rous-
seaujeve vere v dobro naravo otroka ter poudarjanja, da so nagrade (po-
zitivne podkrepitve) učinkovitejše od negativnih kazni, namreč tvega,
da se bo ujela v neobvladljivo zanko anarhije in posledično spet resigni-
ima za posledico zelo šibko splošno znanje, nespoštovanje učenja in tru-
da ter poudarjanje uspeha ne glede na sredstva, kar pogosto spodbuja su-
rovo tekmovalnost med učenci. Ključni problem današnjega šolstva pa je
motivacija učencev ter vzdrževanje discipline v razredih zaradi povečane
agresivnosti otrok in njihove nezmožnosti upoštevanja pravil in norm.
Kovač Šebartova (2002) izpostavi vpetost sprememb šolskega siste-
ma v reprodukcijo družbenih razmerij, ki ustrezajo interesom potrošni-
ške družbe. V današnji družbeni kapitalistični sferi dela so uspešni ti-
sti posamezniki, ki so sposobni »/.../ delati v naglo spreminjajočem se
okolju, pravila morajo znati prej postaviti, kot jih slepo ubogati, in spo-
sobni morajo biti delati v projektnih skupinah, pri čemer morajo ime-
ti enako ‘osebnostno kemijo’ kot drugi člani organizacije« (Kovač Še-
bart, 2002: 225). V skladu s temi zahtevami se spreminja tudi delo v šoli,
saj se vse bolj favorizira medsebojno komunikacijo, sposobnost pogaja-
nja ter skupinsko delo. Druga ključna točka, ki posredno vpliva na ohra-
njanje kapitalističnih razmerij potrošniške družbe, je vztrajanje na »ne-
boleči edukaciji«, edukaciji brez napetosti in konfliktov, na negovanju
»komercializirane prijaznosti«. Le permisivna edukacija, temelječa na
omogočanju čim večjega ugodja, lahko ustreza narcisističnemu libidi-
nalnemu ustroju posameznika potrošniškega kapitalizma. »Kar nekaj
znakov namreč kaže (na to kažejo tudi dogajanja ob nastajanju zasno-
ve devetletne osnovne šole), da začenja v našem prostoru zasedati osre-
dnje mesto narcisistični vzgojno-socializacijski model. Elementi tega vse
bolj prepredajo vsebino, ki opisuje in daje navodila za vzgojo v družini in
ustvarja tudi šolsko filozofijo.« (Ibid.: 232) Kroflič (1997) izpostavi, da
pedagoški praktiki v današnji šoli prepoznavajo vse več patoloških narci-
sov, s katerimi ne morejo delati po klasičnih šolskih načelih. Zato meni,
da je nujno ubrati drugačen, nerepresiven način dela z njimi, saj »/.../
patološkega narcisa vnaprej izdelani sistem simbolnega okvira šole pre-
prosto ne pritegne več, ker mu v primarni družinski socializaciji nismo
uspeli ponotranjiti niti instance simbolnega Zakona niti ‘slepe uboglji-
vosti’, ki je v partiarhalni vzgoji izhajala iz strahu pred kaznijo« (Kro-
flič, 1997: 286). Hkrati opozori, da bodo te »permisivne« težnje v vzgo-
ji lahko uspele le, če bodo presegle poenostavljene poskuse utemeljeva-
nja vzgoje zgolj na otrokovem ugodju, na katerem temeljijo prevladujoče
permisivne vzgojne tehnike. »Otroku prijazna šola« izvirajoč iz Rous-
seaujeve vere v dobro naravo otroka ter poudarjanja, da so nagrade (po-
zitivne podkrepitve) učinkovitejše od negativnih kazni, namreč tvega,
da se bo ujela v neobvladljivo zanko anarhije in posledično spet resigni-
