Page 150 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 150
Drugo pedagoškega diskurza
stnosti narcisizma in zapostavljajo socialne faktorje. Ti bi jim omogoči-
li vpogled v določene karakterne vzorce današnje kulture: poveličevanje
momentalnega uživanja, fascinacija s slavo, bliščem in udobjem, nepre-
stana anksioznost, življenje v stalno nezadovoljeni želji, strah pred staro-
stjo in smrtjo, pomanjkanje interesa za prihodnost in zanimanja za pre-
teklost, iz katere bi lahko družba črpala znanje za sedanjost ipd. (Lasch,
1991: 33–34).
Današnja družba je po Laschu narcisistična v dvojnem pomenu.
Najprej spodbuja uspešnost in aplavdiranje narcisističnim posamezni-
kom, ki jih časti v luči vsakodnevnega spektakla današnjega načina ži-
vljenja. Po drugi strani spodbuja razvoj narcisističnih lastnosti v vsakem
posamezniku ob poudarjanju narcisizma v zelo atraktivnih oblikah. So-
dobni starši poskušajo na vse načine vzbuditi v otroku občutek ljublje-
nosti in ga zato postavljajo na centralno mesto. Spodkopavanje avtori-
tete, tako starševske doma kot učiteljske v šoli, poveličevanje otroka in
hkratna čustvena distanca tvorijo idealne pogoje za vzgojo patološke-
ga narcisizma. Delovanje šolstva posega tudi na področje družine z na-
menom, da šola ne le izobražuje, temveč tudi vzgaja. Institucije kultur-
ne transmisije (šola, cerkev, družina), od katerih bi nemara pričakova-
li, da bodo nasprotovale narcisističnim trendom kulture, po Laschevem
mnenju prav nasprotno to kulturo aktivno sooblikujejo (ibid.: 231–240).
Splošni zaton avtoritarne očetovske funkcije postavlja temelje ra-
zvoju t. i. »protektivnega otroštva«, ki ga zaznamuje intenzivirana po-
zornost do blaginje otrok. »Toksični« starši vršijo preko »senzibilne-
ga« materinjenja in očetovanja prikriti nadzor in discipliniranje otrok,
ko jim z manipulativnimi prijateljskimi načini vzgajanja, pretirano emo-
tivno navezanostjo ter posledično z vzbujanjem občutka krivde ustvarja-
jo iluzijo avtonomije (Švab, 2001: 95–143).
Skratka, ključni problem slabljenja tradicionalnih oblik patriarhal-
ne avtoritete v poznokapitalistični socializaciji se po Laschu nahaja v fa-
voriziranju permisivnosti, ki vodi v podreditev novim tipom avtorite-
te, toda na bolj prikrit in subtilen način: »Trend ukinjanja avtoritete, ki
odkrito discipliniranje, povezano s kaznovanjem, nadomesti s terapev-
tskimi postopki normalizacije, pa je, kot Lasch jasno izpostavlja, druž-
beno povsem funkcionalen.« (Godina, 1990: 157–158) Permisivnost je
problematična ravno zato, ker prikriva strog sistem kontrole, ko prepre-
čuje direktno konfrontacijo med avtoritetami in posamezniki; pomeni
alternativo jasni obliki avtoritete, ne pa dominaciji nasploh. Prehod iz
avtoritete v permisivnost predstavlja le prehod iz enega v drug sistem do-
stnosti narcisizma in zapostavljajo socialne faktorje. Ti bi jim omogoči-
li vpogled v določene karakterne vzorce današnje kulture: poveličevanje
momentalnega uživanja, fascinacija s slavo, bliščem in udobjem, nepre-
stana anksioznost, življenje v stalno nezadovoljeni želji, strah pred staro-
stjo in smrtjo, pomanjkanje interesa za prihodnost in zanimanja za pre-
teklost, iz katere bi lahko družba črpala znanje za sedanjost ipd. (Lasch,
1991: 33–34).
Današnja družba je po Laschu narcisistična v dvojnem pomenu.
Najprej spodbuja uspešnost in aplavdiranje narcisističnim posamezni-
kom, ki jih časti v luči vsakodnevnega spektakla današnjega načina ži-
vljenja. Po drugi strani spodbuja razvoj narcisističnih lastnosti v vsakem
posamezniku ob poudarjanju narcisizma v zelo atraktivnih oblikah. So-
dobni starši poskušajo na vse načine vzbuditi v otroku občutek ljublje-
nosti in ga zato postavljajo na centralno mesto. Spodkopavanje avtori-
tete, tako starševske doma kot učiteljske v šoli, poveličevanje otroka in
hkratna čustvena distanca tvorijo idealne pogoje za vzgojo patološke-
ga narcisizma. Delovanje šolstva posega tudi na področje družine z na-
menom, da šola ne le izobražuje, temveč tudi vzgaja. Institucije kultur-
ne transmisije (šola, cerkev, družina), od katerih bi nemara pričakova-
li, da bodo nasprotovale narcisističnim trendom kulture, po Laschevem
mnenju prav nasprotno to kulturo aktivno sooblikujejo (ibid.: 231–240).
Splošni zaton avtoritarne očetovske funkcije postavlja temelje ra-
zvoju t. i. »protektivnega otroštva«, ki ga zaznamuje intenzivirana po-
zornost do blaginje otrok. »Toksični« starši vršijo preko »senzibilne-
ga« materinjenja in očetovanja prikriti nadzor in discipliniranje otrok,
ko jim z manipulativnimi prijateljskimi načini vzgajanja, pretirano emo-
tivno navezanostjo ter posledično z vzbujanjem občutka krivde ustvarja-
jo iluzijo avtonomije (Švab, 2001: 95–143).
Skratka, ključni problem slabljenja tradicionalnih oblik patriarhal-
ne avtoritete v poznokapitalistični socializaciji se po Laschu nahaja v fa-
voriziranju permisivnosti, ki vodi v podreditev novim tipom avtorite-
te, toda na bolj prikrit in subtilen način: »Trend ukinjanja avtoritete, ki
odkrito discipliniranje, povezano s kaznovanjem, nadomesti s terapev-
tskimi postopki normalizacije, pa je, kot Lasch jasno izpostavlja, druž-
beno povsem funkcionalen.« (Godina, 1990: 157–158) Permisivnost je
problematična ravno zato, ker prikriva strog sistem kontrole, ko prepre-
čuje direktno konfrontacijo med avtoritetami in posamezniki; pomeni
alternativo jasni obliki avtoritete, ne pa dominaciji nasploh. Prehod iz
avtoritete v permisivnost predstavlja le prehod iz enega v drug sistem do-
