Page 151 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 151
antropološka analiza narcisizma
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 151
minacije, če upoštevamo, da je moderna dominacija strukturirana ravno
v permisivnosti (ibid.: 156–160).
Namen pričujočega prispevka je na podlagi empirične antropološke
raziskave reaktualizirati Laschev teoretski zastavek, ki poudarja načela
narcisistične socializacije, in s tem postaviti pod vprašaj prevladujoče na-
zore in običajni zorni kot gledanja na sodobni pedagoški diskurz.
Trendi vzgoje v sodobni potrošniški družbi
V nadaljevanju bomo utemeljili vlogo šole v družbi ter spreminjanje
koncepta vzgoje v skladu s spreminjanjem družbenih razmer.
Permisivne vzgojne trende2 v šoli je favoriziralo pedagoško reform-
sko gibanje, ki se je oblikovalo na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je teme-
ljilo na ugotovitvah mladinske psihologije in progresivne pedagogike ter
novih razvijajočih se pedagoških disciplinah, didaktiki in metodiki, in
ki je postavilo temelje za »otroku prijazno šolo«. Šola naj bi bila bolj de-
mokratična, poudarjena je nujnost individualizacije pri poučevanju; kli-
ma v razredu ter odnos med učiteljem in učencem naj bi bila bolj spro-
ščena; poudarjene so izkušenjske oblike učenja, predvsem pa naj bi izha-
jali iz otroka in upoštevali njegove interese. Ukinjene so bile vse telesne
ter druge za otroka poniževalne kazni. Tako naj bi bila šola bolj »psiho-
loško-liberalna«, bolj dostopna otrokom in s tem domnevno učinkovi-
tejša. Temelj progresivnih pedagoških gibanj je, da je otrokova samostoj-
nost najpomembnejši pogoj za njegov razvoj, zato mora biti učenec pri
učenju aktiven in zainteresiran za delo (Žlebnik, 1978: 260).
Bergantova (1994) poudari, da so se sodobne svetovne pedagoške re-
forme, med njimi tudi slovenska ob uvajanju devetletke v osnovnem šol-
stvu, ob koncu 20. stoletja ponovno vrnile k izhodiščem reformske pe-
dagogike. Seveda so svoja spoznanja nadgradile z dopolnjenimi pedago-
škimi in psihološkimi spoznanji ter s sodobnimi nenasilnimi vzgojno-
-ekološkimi cilji. Po mnenju Bergantove reforme stremijo k »bolj hu-
manemu« ter otrokovim pravicam in potrebam prilagojenemu šolstvu,
kar naj bi bila opozicija dotedanji učno-storilnostni šoli, ki je temeljila
na »scientistični paradigmi«. »Holistična paradigma«, na kateri gradi-
jo spremembe slovenske šole po osamosvojitvi države, naj bi na področju
2 Od razsvetljenstva dalje obstajata dva nasprotna koncepta vzgoje: represivni in permisivni. Kot iz-
hodišče za prvega velja Kantov (1988) koncept stroge discipline v vzgoji, ki vodi do oblikovanja avto-
nomnega subjekta z usvojenim univerzalnim moralnim zakonom, za izhodišče nasprotnega pola pa
Rousseaujeva (1997) vpeljava prikrite avtoritete vzgojitelja, ki pripravlja in kontrolira gojenčevo oko-
lje ter ustvarja klimo navidezne svobode. V nasprotju z avtoritarnim discipliniranjem, pri katerem
gojenec pozna avtoriteto in se ji lahko v imenu moralnega imperativa tudi upre, permisivno vzgajani
subjekt ne zazna prikrite avtoritete in se ji zato ne more upreti.
v izbranih slovenskih osnovnih šolah 151
minacije, če upoštevamo, da je moderna dominacija strukturirana ravno
v permisivnosti (ibid.: 156–160).
Namen pričujočega prispevka je na podlagi empirične antropološke
raziskave reaktualizirati Laschev teoretski zastavek, ki poudarja načela
narcisistične socializacije, in s tem postaviti pod vprašaj prevladujoče na-
zore in običajni zorni kot gledanja na sodobni pedagoški diskurz.
Trendi vzgoje v sodobni potrošniški družbi
V nadaljevanju bomo utemeljili vlogo šole v družbi ter spreminjanje
koncepta vzgoje v skladu s spreminjanjem družbenih razmer.
Permisivne vzgojne trende2 v šoli je favoriziralo pedagoško reform-
sko gibanje, ki se je oblikovalo na prelomu iz 19. v 20. stoletje in je teme-
ljilo na ugotovitvah mladinske psihologije in progresivne pedagogike ter
novih razvijajočih se pedagoških disciplinah, didaktiki in metodiki, in
ki je postavilo temelje za »otroku prijazno šolo«. Šola naj bi bila bolj de-
mokratična, poudarjena je nujnost individualizacije pri poučevanju; kli-
ma v razredu ter odnos med učiteljem in učencem naj bi bila bolj spro-
ščena; poudarjene so izkušenjske oblike učenja, predvsem pa naj bi izha-
jali iz otroka in upoštevali njegove interese. Ukinjene so bile vse telesne
ter druge za otroka poniževalne kazni. Tako naj bi bila šola bolj »psiho-
loško-liberalna«, bolj dostopna otrokom in s tem domnevno učinkovi-
tejša. Temelj progresivnih pedagoških gibanj je, da je otrokova samostoj-
nost najpomembnejši pogoj za njegov razvoj, zato mora biti učenec pri
učenju aktiven in zainteresiran za delo (Žlebnik, 1978: 260).
Bergantova (1994) poudari, da so se sodobne svetovne pedagoške re-
forme, med njimi tudi slovenska ob uvajanju devetletke v osnovnem šol-
stvu, ob koncu 20. stoletja ponovno vrnile k izhodiščem reformske pe-
dagogike. Seveda so svoja spoznanja nadgradile z dopolnjenimi pedago-
škimi in psihološkimi spoznanji ter s sodobnimi nenasilnimi vzgojno-
-ekološkimi cilji. Po mnenju Bergantove reforme stremijo k »bolj hu-
manemu« ter otrokovim pravicam in potrebam prilagojenemu šolstvu,
kar naj bi bila opozicija dotedanji učno-storilnostni šoli, ki je temeljila
na »scientistični paradigmi«. »Holistična paradigma«, na kateri gradi-
jo spremembe slovenske šole po osamosvojitvi države, naj bi na področju
2 Od razsvetljenstva dalje obstajata dva nasprotna koncepta vzgoje: represivni in permisivni. Kot iz-
hodišče za prvega velja Kantov (1988) koncept stroge discipline v vzgoji, ki vodi do oblikovanja avto-
nomnega subjekta z usvojenim univerzalnim moralnim zakonom, za izhodišče nasprotnega pola pa
Rousseaujeva (1997) vpeljava prikrite avtoritete vzgojitelja, ki pripravlja in kontrolira gojenčevo oko-
lje ter ustvarja klimo navidezne svobode. V nasprotju z avtoritarnim discipliniranjem, pri katerem
gojenec pozna avtoriteto in se ji lahko v imenu moralnega imperativa tudi upre, permisivno vzgajani
subjekt ne zazna prikrite avtoritete in se ji zato ne more upreti.
