Page 140 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 140
Drugo pedagoškega diskurza
beni mehanizmi, ki delujejo tudi v polju edukacije. Ob tem imajo tudi
v tistem ožjem smislu pedagoških teorij lahko prevladujoče mesto peda-
goške teorije, pristopi in procesi, ki bi jih t. i. progresivna pedagogika si-
cer kritizirala. A teza bi bila v tem: tudi kolikor obstajajo, fantazmatski
elementi teorij prej omenjene progresivne pedagogike ne morejo uspe-
ti in »ne primejo« kot diskurz, ker prevlada drugo (v pomenu nečesa,
kar je izvorno zunaj) pedagoškega diskurza. Za vsako od teh družb ve-
lja, da imajo specifične kulturne vzorce, ki pa jim je skupno to, da zunaj-
-pedagoški diskurz, ki pogojuje ravnanja, vključuje moment represivno-
sti. Ta »zunanji« diskurz prevlada ne glede na pedagoški diskurz. Zato
so lahko tudi v teh državah v pedagoškem diskurzu vplivi ali poskusi, ki
podpirajo permisivnost, vendar ostanejo na ravni posamičnih interven-
cij oziroma pojavov.
Naj le na kratko orišem tri primere, Kitajsko, Jordanijo in Ugan-
do. Kitajska je pred dobrima dvema desetletjema uvedla brutalni libe-
ralni kapitalizem, a obenem ohranila odkrito represivno zasnovan sis-
tem oblasti in družbenega nadzora. Ob tem množičnost prebivalstva in
pritisk podeželskega prebivalstva, ki se želi seliti v mesta, ter drugi vzorci
kulture vodijo v logiko pritiska k individualnemu dosežku v znanju in v
ostro selekcijo, ki je vgrajena v celotno vzgojno-izobraževalno vertikalo.
Vsakemu kitajskemu otroku je posredovano sporočilo, da bo ostal v bedi,
če se ne bo izkazal s pridnostjo in znanjem. To je z našega vidika zahte-
ven, če ne kar krut sistem selekcije, v katerem imajo učenci tudi brez po-
sebne intervencije učitelja (ki pa vsaj v načelu tudi mora opravičiti svojo
vlogo, ki ustreza sistemu) interes, da si pridobijo učne navade. Če je teza
pravilna, učinki prevladujočega družbenega sistema in kulturnih vzor-
cev delujejo ravnanjem posameznega, denimo »progresivno izobražene-
ga« ali popustljivega učitelja navkljub.
Jordanija ima za arabske razmere liberalen, vendar v temelju avtori-
taren režim (s kraljem kot »razsvetljenim vladarjem«), ki se opira tudi
na – družbeno hierarhično – patriarhalno družinsko strukturo. Tako se
je v pripravi modela samoevalvacije dela šol8 pokazalo, da so vprašanja,
vezana na avtoriteto učitelja, odveč, ker nihče ne dvomi v avtoriteto uči-
telja, ne učenci ne učitelji – torej nihče ne dvomi v družbeno hierarhi-
jo, v kateri ima tudi učitelj vnaprej zagotovljeno avtoriteto; vloga učite-
lja je družbeno vnaprej določena kot mesto učencu nadrejenega subjek-
ta. Da bi lahko zaslužili za življenje, morajo učitelji delati tudi popoldne,
8 Navajamo ugotovitev, do katere smo prišli pri izvajanju empirično zasnovane in evalvirane priprave
programa, ki se imenuje School Development Program (2010) za ministrstvo za šolstvo v Jordaniji.
beni mehanizmi, ki delujejo tudi v polju edukacije. Ob tem imajo tudi
v tistem ožjem smislu pedagoških teorij lahko prevladujoče mesto peda-
goške teorije, pristopi in procesi, ki bi jih t. i. progresivna pedagogika si-
cer kritizirala. A teza bi bila v tem: tudi kolikor obstajajo, fantazmatski
elementi teorij prej omenjene progresivne pedagogike ne morejo uspe-
ti in »ne primejo« kot diskurz, ker prevlada drugo (v pomenu nečesa,
kar je izvorno zunaj) pedagoškega diskurza. Za vsako od teh družb ve-
lja, da imajo specifične kulturne vzorce, ki pa jim je skupno to, da zunaj-
-pedagoški diskurz, ki pogojuje ravnanja, vključuje moment represivno-
sti. Ta »zunanji« diskurz prevlada ne glede na pedagoški diskurz. Zato
so lahko tudi v teh državah v pedagoškem diskurzu vplivi ali poskusi, ki
podpirajo permisivnost, vendar ostanejo na ravni posamičnih interven-
cij oziroma pojavov.
Naj le na kratko orišem tri primere, Kitajsko, Jordanijo in Ugan-
do. Kitajska je pred dobrima dvema desetletjema uvedla brutalni libe-
ralni kapitalizem, a obenem ohranila odkrito represivno zasnovan sis-
tem oblasti in družbenega nadzora. Ob tem množičnost prebivalstva in
pritisk podeželskega prebivalstva, ki se želi seliti v mesta, ter drugi vzorci
kulture vodijo v logiko pritiska k individualnemu dosežku v znanju in v
ostro selekcijo, ki je vgrajena v celotno vzgojno-izobraževalno vertikalo.
Vsakemu kitajskemu otroku je posredovano sporočilo, da bo ostal v bedi,
če se ne bo izkazal s pridnostjo in znanjem. To je z našega vidika zahte-
ven, če ne kar krut sistem selekcije, v katerem imajo učenci tudi brez po-
sebne intervencije učitelja (ki pa vsaj v načelu tudi mora opravičiti svojo
vlogo, ki ustreza sistemu) interes, da si pridobijo učne navade. Če je teza
pravilna, učinki prevladujočega družbenega sistema in kulturnih vzor-
cev delujejo ravnanjem posameznega, denimo »progresivno izobražene-
ga« ali popustljivega učitelja navkljub.
Jordanija ima za arabske razmere liberalen, vendar v temelju avtori-
taren režim (s kraljem kot »razsvetljenim vladarjem«), ki se opira tudi
na – družbeno hierarhično – patriarhalno družinsko strukturo. Tako se
je v pripravi modela samoevalvacije dela šol8 pokazalo, da so vprašanja,
vezana na avtoriteto učitelja, odveč, ker nihče ne dvomi v avtoriteto uči-
telja, ne učenci ne učitelji – torej nihče ne dvomi v družbeno hierarhi-
jo, v kateri ima tudi učitelj vnaprej zagotovljeno avtoriteto; vloga učite-
lja je družbeno vnaprej določena kot mesto učencu nadrejenega subjek-
ta. Da bi lahko zaslužili za življenje, morajo učitelji delati tudi popoldne,
8 Navajamo ugotovitev, do katere smo prišli pri izvajanju empirično zasnovane in evalvirane priprave
programa, ki se imenuje School Development Program (2010) za ministrstvo za šolstvo v Jordaniji.
