Page 139 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 139
ni drugega pedagoškega diskurza 139
to je v iluziji, da smo na strani napredka, progresivne novosti. Znotraj dis-
kurza določenih pedagoških teorij se tako vzdržujejo fantazme, ki zmo-
rejo preživeti kljub spremembam v času.7
Toda to je tudi kulturno specifični fenomen določenih zahodnih
družb. Za velik del zahodnih družb velja, da se pedagoški in kulturno
specifični družbeni vzorci prešijejo in medsebojno podpirajo. Za generi-
ranje fantazme nenapornega in prijetnega dobitka (denimo tu »kakovo-
stnega znanja«) torej v družbi, ki živi od produkcije in prodaje prav ta-
kšnega »presežka« oziroma »prihranka« kot koščka užitka (kot je, de-
nimo, pokazal Mladen Dolar v knjigi v O skoposti … (2010)), niti ni po-
treben pedagoški diskurz. Obnavljajo jo drugi diskurzivni mehanizmi
družbe sami na sebi. In kar je v tej točki za šolo še posebej pomembno:
takšna pričakovanja, da namreč otrok lahko pride do znanja po zgolj pri-
jetni in nenaporni poti, ustvarjajo pri starših.
Kljub temu menim, da moramo v Sloveniji z ustrezno zasnovanim
in izvedenim poučevanjem na univerzitetnih programih vsaj poskušati
doseči premike k teoriji pri učiteljih in se vsaj pri strokovnjakih, ki delajo
v šolah, odmakniti od preveč naivnih pedagoških zmot.
Toda tudi če bi to bolje dosegali kot danes, bi zgolj ta sprememba
brez refleksije in (pre)oblikovanja pričakovanj staršev lahko vodila le v
večji konflikt med šolo in starši – torej v verjetni neuspeh.
Vzorci kulture
V polju edukacije delujejo tudi vplivi družbenih mehanizmov in
specifično kulturnih vzorcev, ki so bodisi zvezani s teorijami iz same-
ga šolskega polja bodisi gre za širše kulturne vzorce v določeni kulturi, ki
delujejo – ali pa ne delujejo – tudi znotraj šolskega sistema.
Tu v izhodišče razmisleka postavljamo tezo, da v določenih ne-zaho-
dnih družbah kljub globalizaciji in vsepovsod prisotnim mehanizmom
liberalnega kapitalizma in njegove ideologije (še?) ne deluje narcisistič-
na socializacija, struktura ugodja in zapoved užitka, kot je to denimo
v ZDA analiziral C. Lasch (1979) že pred štirimi desetletji, in to zaradi
drugih specifičnih kulturnih vzorcev in družbenih razmer. Ni tako klju-
čen drugačen pedagoški diskurz, marveč, če lahko tako rečemo, dru-
go pedagoškega diskurza. Če privzamemo Lacanovo definicijo diskur-
za kot družbene vezi, v določenih ne-zahodnih družbah (tri obravnava-
mo spodaj) deluje drugače strukturirana družbena vez, drugačni druž-
7 Naj poleg že navedenega ideološkega razumevanja Deweyjevih teorij (cf. Kovač Šebart et al., 2004)
napotimo še na analizo enega od konstruktov te vrste na primeru teorij ocenjevanja znanja (cf. Krek,
2000).
to je v iluziji, da smo na strani napredka, progresivne novosti. Znotraj dis-
kurza določenih pedagoških teorij se tako vzdržujejo fantazme, ki zmo-
rejo preživeti kljub spremembam v času.7
Toda to je tudi kulturno specifični fenomen določenih zahodnih
družb. Za velik del zahodnih družb velja, da se pedagoški in kulturno
specifični družbeni vzorci prešijejo in medsebojno podpirajo. Za generi-
ranje fantazme nenapornega in prijetnega dobitka (denimo tu »kakovo-
stnega znanja«) torej v družbi, ki živi od produkcije in prodaje prav ta-
kšnega »presežka« oziroma »prihranka« kot koščka užitka (kot je, de-
nimo, pokazal Mladen Dolar v knjigi v O skoposti … (2010)), niti ni po-
treben pedagoški diskurz. Obnavljajo jo drugi diskurzivni mehanizmi
družbe sami na sebi. In kar je v tej točki za šolo še posebej pomembno:
takšna pričakovanja, da namreč otrok lahko pride do znanja po zgolj pri-
jetni in nenaporni poti, ustvarjajo pri starših.
Kljub temu menim, da moramo v Sloveniji z ustrezno zasnovanim
in izvedenim poučevanjem na univerzitetnih programih vsaj poskušati
doseči premike k teoriji pri učiteljih in se vsaj pri strokovnjakih, ki delajo
v šolah, odmakniti od preveč naivnih pedagoških zmot.
Toda tudi če bi to bolje dosegali kot danes, bi zgolj ta sprememba
brez refleksije in (pre)oblikovanja pričakovanj staršev lahko vodila le v
večji konflikt med šolo in starši – torej v verjetni neuspeh.
Vzorci kulture
V polju edukacije delujejo tudi vplivi družbenih mehanizmov in
specifično kulturnih vzorcev, ki so bodisi zvezani s teorijami iz same-
ga šolskega polja bodisi gre za širše kulturne vzorce v določeni kulturi, ki
delujejo – ali pa ne delujejo – tudi znotraj šolskega sistema.
Tu v izhodišče razmisleka postavljamo tezo, da v določenih ne-zaho-
dnih družbah kljub globalizaciji in vsepovsod prisotnim mehanizmom
liberalnega kapitalizma in njegove ideologije (še?) ne deluje narcisistič-
na socializacija, struktura ugodja in zapoved užitka, kot je to denimo
v ZDA analiziral C. Lasch (1979) že pred štirimi desetletji, in to zaradi
drugih specifičnih kulturnih vzorcev in družbenih razmer. Ni tako klju-
čen drugačen pedagoški diskurz, marveč, če lahko tako rečemo, dru-
go pedagoškega diskurza. Če privzamemo Lacanovo definicijo diskur-
za kot družbene vezi, v določenih ne-zahodnih družbah (tri obravnava-
mo spodaj) deluje drugače strukturirana družbena vez, drugačni druž-
7 Naj poleg že navedenega ideološkega razumevanja Deweyjevih teorij (cf. Kovač Šebart et al., 2004)
napotimo še na analizo enega od konstruktov te vrste na primeru teorij ocenjevanja znanja (cf. Krek,
2000).
