Page 134 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 134
Drugo pedagoškega diskurza
and approaches to pedagogical work in school today are not based only on pedago-
gy as a scientific discipline. A range of other scientific fields or discourses (psycholo-
gy, sociology, philosophy, anthropology, the influence of the sciences that conceptu-
alise individual subjects, therapeutic discourse, etc.) reach into the school sphere on
the level of discursive practice, as do a number of other discursive practices operating
through society and technology. In spite of the impression of a difference it seems
that a prevailing discourse of upbringing is a recurring phenomenon, reaching into
school in the form of discursive practices and relationships between teachers and pu-
pils in school, as well as the general approaches and behaviours of teachers in relation
to pupils and parents. Why is it that, in the interweaving of discursive practices, in-
dulgence persists in the system, transferred to the attitude towards children, to their
upbringing, and to the working methods in school? Is there, or why is there, no oth-
er pedagogic discourse within the pedagogic discourse?
Key words: pedagogic discourse, school system, knowledge, cultural patterns, up-
bringing behind the back of consciousness, social discourse
Prevladujoči pedagoški diskurz
Stezo, da »ni drugega pedagoškega diskurza«, merimo na prevla-
do pojavov in družbenih procesov, ki kljub širokemu družbenemu
konsenzu, da mora posameznik pridobiti kakovostno splošno izo-
brazbo in kakovostno znanje, te ideale in namere spodnašajo. V neka-
terih ključnih točkah spodnašajo temelje, ki so potrebni za pridobitev
kakovostne splošne izobrazbe in znanja oziroma dosežkov, kakršne bi
glede na posameznikove sposobnosti od njega lahko pričakovali. Kljub
različnim teorijam in kritikam permisivnosti, ki te procese razkrivajo,
mnoge pa so že dolgo znane,1 ni videti, da bi se v šolskem polju priče-
la vzpostavljati prevlada drugega ali drugačnega pedagoškega diskurza.
»Zagotoviti kakovostno splošno izobrazbo in kakovostno znanje vsa-
kemu otroku« – to je družbena vizija, v luči katere bi morali najprej v
družbi uveljaviti načela, ki jo podpirajo, če želimo, da jo bo šolski sistem
lahko udejanjil. V luči te vizije, ki je temeljna za delovanje dobrega šol-
skega sistema, se je šolstvo »preveč« prilagodilo pričakovanjem družbe
oziroma staršev, saj nenehno generira učinke – rečeno z enim izrazom –
popustljivosti, ki v sistemu delujejo dejansko v nasprotju z zastavljenimi
cilji. S to tezo pa nočemo reči, da je potrebno iznajti neki nov pedagoški
diskurz, ki ga doslej še nismo našli. Prej nasprotno, vprašanje je, kako se
1 Če pustimo ob strani slovenski prostor, je denimo ena klasičnih kritik permisivnosti C. Lascha
(1979) stara že več kot tri desetletja. V zvezi s kritiko pedagoških teorij napotujemo na kritično ana-
lizo nekaterih temeljnih »progresivističnih« avtorjev, denimo Eganovo (2009), ki jo v nadaljevanju
tudi navajamo.
and approaches to pedagogical work in school today are not based only on pedago-
gy as a scientific discipline. A range of other scientific fields or discourses (psycholo-
gy, sociology, philosophy, anthropology, the influence of the sciences that conceptu-
alise individual subjects, therapeutic discourse, etc.) reach into the school sphere on
the level of discursive practice, as do a number of other discursive practices operating
through society and technology. In spite of the impression of a difference it seems
that a prevailing discourse of upbringing is a recurring phenomenon, reaching into
school in the form of discursive practices and relationships between teachers and pu-
pils in school, as well as the general approaches and behaviours of teachers in relation
to pupils and parents. Why is it that, in the interweaving of discursive practices, in-
dulgence persists in the system, transferred to the attitude towards children, to their
upbringing, and to the working methods in school? Is there, or why is there, no oth-
er pedagogic discourse within the pedagogic discourse?
Key words: pedagogic discourse, school system, knowledge, cultural patterns, up-
bringing behind the back of consciousness, social discourse
Prevladujoči pedagoški diskurz
Stezo, da »ni drugega pedagoškega diskurza«, merimo na prevla-
do pojavov in družbenih procesov, ki kljub širokemu družbenemu
konsenzu, da mora posameznik pridobiti kakovostno splošno izo-
brazbo in kakovostno znanje, te ideale in namere spodnašajo. V neka-
terih ključnih točkah spodnašajo temelje, ki so potrebni za pridobitev
kakovostne splošne izobrazbe in znanja oziroma dosežkov, kakršne bi
glede na posameznikove sposobnosti od njega lahko pričakovali. Kljub
različnim teorijam in kritikam permisivnosti, ki te procese razkrivajo,
mnoge pa so že dolgo znane,1 ni videti, da bi se v šolskem polju priče-
la vzpostavljati prevlada drugega ali drugačnega pedagoškega diskurza.
»Zagotoviti kakovostno splošno izobrazbo in kakovostno znanje vsa-
kemu otroku« – to je družbena vizija, v luči katere bi morali najprej v
družbi uveljaviti načela, ki jo podpirajo, če želimo, da jo bo šolski sistem
lahko udejanjil. V luči te vizije, ki je temeljna za delovanje dobrega šol-
skega sistema, se je šolstvo »preveč« prilagodilo pričakovanjem družbe
oziroma staršev, saj nenehno generira učinke – rečeno z enim izrazom –
popustljivosti, ki v sistemu delujejo dejansko v nasprotju z zastavljenimi
cilji. S to tezo pa nočemo reči, da je potrebno iznajti neki nov pedagoški
diskurz, ki ga doslej še nismo našli. Prej nasprotno, vprašanje je, kako se
1 Če pustimo ob strani slovenski prostor, je denimo ena klasičnih kritik permisivnosti C. Lascha
(1979) stara že več kot tri desetletja. V zvezi s kritiko pedagoških teorij napotujemo na kritično ana-
lizo nekaterih temeljnih »progresivističnih« avtorjev, denimo Eganovo (2009), ki jo v nadaljevanju
tudi navajamo.
