Page 120 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 120
Drugo pedagoškega diskurza
gmatične ali nazorske ideje o visokem šolstvu kot javnem dobrem in dr-
žavi kot neposredno odgovorni za visokošolski sistem. Ta stoji nasproti
težnji po novem javnem upravljanju in ideji o državi, ki namesto nepo-
srednega upravljanja s podsistemi opravlja le funkcijo evalvacije rezulta-
tov. V tej smeri naj bi financiranje javnih sistemov (kot npr. visokega šol-
stva) postalo čedalje bolj zasebno in bi v nekaterih primerih vključeva-
lo tudi zasebne ponudnike, kar naj bi vodilo v preobrat pomena visokega
šolstva v tržno (plačljivo) storitev. Finančna kriza in krčenje proračuna
sta na neki način dvignila dimno zaveso in ponudila izgovor za nadaljnje
spreminjanje institucionalnega okvirja in s tem poblagovljenje visoke-
ga šolstva. Ta idejni trend je doživel normativni odpor predvsem s strani
predstavnikov iz vrst učiteljskih in študentskih organizacij.9
V osmem odstavku komunikeja se nahaja zanimivo nadaljeva-
nje opredeljevanja pojma in primerjalnega analiziranja (benchmarking)
družbene enakosti v primerjavi s prejšnjimi komunikeji. Uporabljen je
koncept »enakih priložnosti za kakovostno izobraževanje« in podana
definicija enakosti, ki narekuje sledeče:
»Študentska populacija mora znotraj visokega šolstva odražati raznolikost
evropskega prebivalstva« (ibid.).
Na prvi pogled se morda zdi kot krepitev ideje o egalitarnosti v duhu
uravnoteževanja ideje o umiku države iz upravljanja z visokim šolstvom.
Dejansko pa se obe ideji dopolnjujeta. Zgornja definicija namreč ne vse-
buje idejne konstrukcije, ki bi zavračala projekt umikanja države na ra-
čun zasebnega financiranja (šolnin) in zasebnih ponudnikov. Ideja, da je
»dostop do visokega šolstva /.../ treba razširiti z razvijanjem potenciala
študentov iz manj zastopanih skupin ter z zagotavljanjem ustreznih po-
gojev za dokončanje njihovega študija« (ibid.), je tesno povezana s pro-
jektom preoblikovanja visokega šolstva v plačljivo storitev, kjer država
poskrbi le za ranljive in obrobne družbene skupine.
Ta napetost med dvema idejnima tokovoma se nadaljuje v triindvaj-
setem odstavku, kjer ministri najprej poudarijo pomen javnega financi-
ranja in javne odgovornosti za visoko šolstvo, potem pa ta naklon nevtra-
lizirajo s sklicevanjem na potrebo po širjenju zasebnega financiranja, kar
jasno nakazuje na konfliktno situacijo in soočanje nasprotujočih si idej:
»V okviru javne odgovornosti potrjujemo, da javno financiranje ostaja glav-
na prednostna naloga za zagotavljanje pravičnega dostopa ter nadaljnje-
9 Prizadevanja študentskih organizacij v Evropi (združenih v ESU) proti zasebnemu financiranju
(predvsem proti šolninam) so bila izrazito močna vseskozi bolonjski proces, kar se jasno odslikava
v njihovih izraženih stališčih. Dostopno na: http://www.esu-online.org/documents/policy/ (12. 8.
2012).
gmatične ali nazorske ideje o visokem šolstvu kot javnem dobrem in dr-
žavi kot neposredno odgovorni za visokošolski sistem. Ta stoji nasproti
težnji po novem javnem upravljanju in ideji o državi, ki namesto nepo-
srednega upravljanja s podsistemi opravlja le funkcijo evalvacije rezulta-
tov. V tej smeri naj bi financiranje javnih sistemov (kot npr. visokega šol-
stva) postalo čedalje bolj zasebno in bi v nekaterih primerih vključeva-
lo tudi zasebne ponudnike, kar naj bi vodilo v preobrat pomena visokega
šolstva v tržno (plačljivo) storitev. Finančna kriza in krčenje proračuna
sta na neki način dvignila dimno zaveso in ponudila izgovor za nadaljnje
spreminjanje institucionalnega okvirja in s tem poblagovljenje visoke-
ga šolstva. Ta idejni trend je doživel normativni odpor predvsem s strani
predstavnikov iz vrst učiteljskih in študentskih organizacij.9
V osmem odstavku komunikeja se nahaja zanimivo nadaljeva-
nje opredeljevanja pojma in primerjalnega analiziranja (benchmarking)
družbene enakosti v primerjavi s prejšnjimi komunikeji. Uporabljen je
koncept »enakih priložnosti za kakovostno izobraževanje« in podana
definicija enakosti, ki narekuje sledeče:
»Študentska populacija mora znotraj visokega šolstva odražati raznolikost
evropskega prebivalstva« (ibid.).
Na prvi pogled se morda zdi kot krepitev ideje o egalitarnosti v duhu
uravnoteževanja ideje o umiku države iz upravljanja z visokim šolstvom.
Dejansko pa se obe ideji dopolnjujeta. Zgornja definicija namreč ne vse-
buje idejne konstrukcije, ki bi zavračala projekt umikanja države na ra-
čun zasebnega financiranja (šolnin) in zasebnih ponudnikov. Ideja, da je
»dostop do visokega šolstva /.../ treba razširiti z razvijanjem potenciala
študentov iz manj zastopanih skupin ter z zagotavljanjem ustreznih po-
gojev za dokončanje njihovega študija« (ibid.), je tesno povezana s pro-
jektom preoblikovanja visokega šolstva v plačljivo storitev, kjer država
poskrbi le za ranljive in obrobne družbene skupine.
Ta napetost med dvema idejnima tokovoma se nadaljuje v triindvaj-
setem odstavku, kjer ministri najprej poudarijo pomen javnega financi-
ranja in javne odgovornosti za visoko šolstvo, potem pa ta naklon nevtra-
lizirajo s sklicevanjem na potrebo po širjenju zasebnega financiranja, kar
jasno nakazuje na konfliktno situacijo in soočanje nasprotujočih si idej:
»V okviru javne odgovornosti potrjujemo, da javno financiranje ostaja glav-
na prednostna naloga za zagotavljanje pravičnega dostopa ter nadaljnje-
9 Prizadevanja študentskih organizacij v Evropi (združenih v ESU) proti zasebnemu financiranju
(predvsem proti šolninam) so bila izrazito močna vseskozi bolonjski proces, kar se jasno odslikava
v njihovih izraženih stališčih. Dostopno na: http://www.esu-online.org/documents/policy/ (12. 8.
2012).
