Page 116 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 116
Drugo pedagoškega diskurza
Bergen, 2005
Pri pripravah na naslednje srečanje ministrov v Bergenu je koordina-
cija procesa dobila drugačno obliko. V Berlinu je bila sprejeta odločitev o
dodatnem, manjšem in agilnejšem telesu – Bolonjskem odboru, ki bi po-
leg močno povečane in posledično toge Skupine za spremljanje bolonj-
skega procesa (sestavljajo jo uradniki ministrstev, predstavniki partner-
skih organizacij in Evropske komisije) opravljal izvršilne in druge nalo-
ge. V odboru so imele glavno besedo predsedujoče države EU, ki so že do
tedaj koordinirale Skupino za spremljanje bolonjskega procesa in hkrati
»tesno sodelovale s Komisijo [Evropsko], kar je bilo opaziti tudi v proce-
su oblikovanja komunikejev« (Intervju 1). V istem obdobju je bil zavoljo
zagotavljanja nemotene priprave na ministrski vrh ustanovljen sekretari-
at, ki naj ga vodi država gostiteljica. Ta se je že v obdobju do Bergena iz-
kazal za ključnega pri oblikovanju osnutka besedila. Bolonjski proces je
torej dobival vse kompleksnejšo strukturo in s tem je prihajalo do meša-
nja različnih vplivov na nastajanje besedila komunikeja.
Iz središča pozornosti se je umaknila tema o trgovanju z visokošol-
skimi storitvami, saj razvoj dogodkov v Svetovni trgovinski organizaciji
ni več vzbujal tolikšne mere skrbi. Namesto tega je bila večja pozornost
usmerjena na mehanizme za zajezitev negativnih učinkov vzpenjajočega
se fenomena transnacionalnega izobraževanja. Plod razprave je bila ne-
posredna navezava na merila UNESCO/OECD za zagotavljanje kako-
vosti v čezmejnem visokošolskem izobraževanju.7
Zagotavljanje kakovosti je bilo v središču bergenskega srečanja tudi
zaradi sprejetja Standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v evrop-
skem visokošolskem prostoru. Ta sicer neobvezujoči dokument (podobno
kot UNESCO-OECD smernice) predstavlja še eno nadnacionalno refe-
renco za način organiziranja sistemov za zagotavljanje kakovosti v drža-
vah podpisnicah. Namenjen je bil zagotavljanju transparentnosti, med-
sebojnega zaupanja in priznavanja ter posledično pospeševanja mobilno-
sti kvalificirane delovne sile. Skupaj z ogrodjem kvalifikacij, s priznava-
njem kvalifikacij in nekaterimi drugimi orodji, ki so prisotna v komu-
nikejih, kaže na trend prenašanja nacionalnih pristojnosti na nadnaci-
onalno raven z namenom pospeševanja procesa odziva politik na izzive
(gospodarske) globalizacije in nujnosti glede kompetitivnosti visokošol-
skega sistema.
Delodajalci so prek vseevropskega reprezentativnega združenja de-
lodajalcev (UNICE) postali uradni partner v procesu. To jasno signali-
7 Objavila UNESCO in OECD leta 2005, dostopno na http://www.oecd.org/dataoecd/27/51/
35779480.pdf (20. 10. 2010).
Bergen, 2005
Pri pripravah na naslednje srečanje ministrov v Bergenu je koordina-
cija procesa dobila drugačno obliko. V Berlinu je bila sprejeta odločitev o
dodatnem, manjšem in agilnejšem telesu – Bolonjskem odboru, ki bi po-
leg močno povečane in posledično toge Skupine za spremljanje bolonj-
skega procesa (sestavljajo jo uradniki ministrstev, predstavniki partner-
skih organizacij in Evropske komisije) opravljal izvršilne in druge nalo-
ge. V odboru so imele glavno besedo predsedujoče države EU, ki so že do
tedaj koordinirale Skupino za spremljanje bolonjskega procesa in hkrati
»tesno sodelovale s Komisijo [Evropsko], kar je bilo opaziti tudi v proce-
su oblikovanja komunikejev« (Intervju 1). V istem obdobju je bil zavoljo
zagotavljanja nemotene priprave na ministrski vrh ustanovljen sekretari-
at, ki naj ga vodi država gostiteljica. Ta se je že v obdobju do Bergena iz-
kazal za ključnega pri oblikovanju osnutka besedila. Bolonjski proces je
torej dobival vse kompleksnejšo strukturo in s tem je prihajalo do meša-
nja različnih vplivov na nastajanje besedila komunikeja.
Iz središča pozornosti se je umaknila tema o trgovanju z visokošol-
skimi storitvami, saj razvoj dogodkov v Svetovni trgovinski organizaciji
ni več vzbujal tolikšne mere skrbi. Namesto tega je bila večja pozornost
usmerjena na mehanizme za zajezitev negativnih učinkov vzpenjajočega
se fenomena transnacionalnega izobraževanja. Plod razprave je bila ne-
posredna navezava na merila UNESCO/OECD za zagotavljanje kako-
vosti v čezmejnem visokošolskem izobraževanju.7
Zagotavljanje kakovosti je bilo v središču bergenskega srečanja tudi
zaradi sprejetja Standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v evrop-
skem visokošolskem prostoru. Ta sicer neobvezujoči dokument (podobno
kot UNESCO-OECD smernice) predstavlja še eno nadnacionalno refe-
renco za način organiziranja sistemov za zagotavljanje kakovosti v drža-
vah podpisnicah. Namenjen je bil zagotavljanju transparentnosti, med-
sebojnega zaupanja in priznavanja ter posledično pospeševanja mobilno-
sti kvalificirane delovne sile. Skupaj z ogrodjem kvalifikacij, s priznava-
njem kvalifikacij in nekaterimi drugimi orodji, ki so prisotna v komu-
nikejih, kaže na trend prenašanja nacionalnih pristojnosti na nadnaci-
onalno raven z namenom pospeševanja procesa odziva politik na izzive
(gospodarske) globalizacije in nujnosti glede kompetitivnosti visokošol-
skega sistema.
Delodajalci so prek vseevropskega reprezentativnega združenja de-
lodajalcev (UNICE) postali uradni partner v procesu. To jasno signali-
7 Objavila UNESCO in OECD leta 2005, dostopno na http://www.oecd.org/dataoecd/27/51/
35779480.pdf (20. 10. 2010).
