Page 112 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 112
Drugo pedagoškega diskurza
ne in kontekstualne značilnosti vsakega od ministrskih dokumentov, ki
so bili poimenovani po evropskih mestih, kjer so se srečali ministri, pri-
stojni za visoko šolstvo. Ob analizi dokumentov bomo poleg posame-
znih idejnih tokov skušali osvetliti tudi idejne pozicije posameznih ak-
terjev in njihove vloge pri oblikovanju diskurzov v bolonjskem procesu.
Sorbona, Pariz, 1998
Prvi dokument, Sorbonsko deklaracijo, ki predstavlja uvod v bolonj-
ski proces, so, kot omenjeno, podpisali ministri Italije, Francije, Nem-
čije in Velike Britanije leta 1998. V prvih vrsticah so ministri naznani-
li željo po evropski integraciji, ki bi se odvijala na temeljih, drugačnih
od finančnih in ekonomskih, ter pozvali univerze kot osrednje ustano-
ve zahodne civilizacije, da zavzamejo pri tem aktivno vlogo. Evokacija
izročila evropskih vrednot odraža močan normativni poudarek, s kate-
rim so ministri krepili komunikativni diskurz. Povečevanje mobilno-
sti se kot eden najbolj izpostavljenih ciljev prikazuje kot izročilo evrop-
ske izobraževalne zgodovine. Reforma strukture študija v dva glavna ci-
kla in predlogi orodij za povečevanje preglednosti (npr. sistem kreditnih
točk/ECTS) so glavne prvine politik, predstavljene kot ukrepi za spod-
bujanje mobilnosti študentov. Ministri so poleg tega izpostavili poveza-
vo med priznavanjem diplom, mobilnostjo študentov in zaposljivostjo
diplomantov, ne da bi se pri tem sklicevali na gospodarsko nujnost (cf.
Sorbonska deklaracija, 1998).
V dokumentu je poudarjeno še, da so posamezne demokratične vla-
de temeljni regulator visokošolskega sistema. Tovrstni poudarki Sorbon-
ske deklaracije nakazujejo, da je začetne pobude bolonjskega procesa mo-
goče interpretirati tudi kot odziv večjih držav članic na naraščanje vpliv-
nosti Evropske komisije na področju visokega šolstva, ki se je izkazova-
lo zlasti na področju priznavanja kvalifikacij, pa tudi pri raznih projek-
tih (npr. mobilnost).
Bologna, 1999
Leto kasneje so v Bolonjski deklaraciji ministri, tokrat iz 29 evrop-
skih držav, ponovno opredelili visoko šolstvo kot področje večdimenzi-
onalne evropske integracije, pri čemer se je znova izpostavilo mobilnost
kot osrednji politični element. Z uvedbo principov »raznolikosti kultur,
jezikov in nacionalnih izobraževalnih sistemov« ter »avtonomije uni-
verz« so razvili normativni diskurz, ki poudarja suverenost nacionalnih
držav pri izobraževalnih politikah in odraža nasprotovanja in pomisle-
ne in kontekstualne značilnosti vsakega od ministrskih dokumentov, ki
so bili poimenovani po evropskih mestih, kjer so se srečali ministri, pri-
stojni za visoko šolstvo. Ob analizi dokumentov bomo poleg posame-
znih idejnih tokov skušali osvetliti tudi idejne pozicije posameznih ak-
terjev in njihove vloge pri oblikovanju diskurzov v bolonjskem procesu.
Sorbona, Pariz, 1998
Prvi dokument, Sorbonsko deklaracijo, ki predstavlja uvod v bolonj-
ski proces, so, kot omenjeno, podpisali ministri Italije, Francije, Nem-
čije in Velike Britanije leta 1998. V prvih vrsticah so ministri naznani-
li željo po evropski integraciji, ki bi se odvijala na temeljih, drugačnih
od finančnih in ekonomskih, ter pozvali univerze kot osrednje ustano-
ve zahodne civilizacije, da zavzamejo pri tem aktivno vlogo. Evokacija
izročila evropskih vrednot odraža močan normativni poudarek, s kate-
rim so ministri krepili komunikativni diskurz. Povečevanje mobilno-
sti se kot eden najbolj izpostavljenih ciljev prikazuje kot izročilo evrop-
ske izobraževalne zgodovine. Reforma strukture študija v dva glavna ci-
kla in predlogi orodij za povečevanje preglednosti (npr. sistem kreditnih
točk/ECTS) so glavne prvine politik, predstavljene kot ukrepi za spod-
bujanje mobilnosti študentov. Ministri so poleg tega izpostavili poveza-
vo med priznavanjem diplom, mobilnostjo študentov in zaposljivostjo
diplomantov, ne da bi se pri tem sklicevali na gospodarsko nujnost (cf.
Sorbonska deklaracija, 1998).
V dokumentu je poudarjeno še, da so posamezne demokratične vla-
de temeljni regulator visokošolskega sistema. Tovrstni poudarki Sorbon-
ske deklaracije nakazujejo, da je začetne pobude bolonjskega procesa mo-
goče interpretirati tudi kot odziv večjih držav članic na naraščanje vpliv-
nosti Evropske komisije na področju visokega šolstva, ki se je izkazova-
lo zlasti na področju priznavanja kvalifikacij, pa tudi pri raznih projek-
tih (npr. mobilnost).
Bologna, 1999
Leto kasneje so v Bolonjski deklaraciji ministri, tokrat iz 29 evrop-
skih držav, ponovno opredelili visoko šolstvo kot področje večdimenzi-
onalne evropske integracije, pri čemer se je znova izpostavilo mobilnost
kot osrednji politični element. Z uvedbo principov »raznolikosti kultur,
jezikov in nacionalnih izobraževalnih sistemov« ter »avtonomije uni-
verz« so razvili normativni diskurz, ki poudarja suverenost nacionalnih
držav pri izobraževalnih politikah in odraža nasprotovanja in pomisle-
