Page 111 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 111
soočenje idej o visokem šolstvu v evropi: diskurzi,
ideje in konceptualne podlage bolonjskega procesa 111
splošnega interesa za študij v Evropi v primerjavi z npr. ZDA (Zgaga,
2004: 25).
Čez leto dni se je reformni pobudi pridružila večina evropskih dr-
žav. Izjemna privlačnost bolonjskega procesa jasno nakazuje namero
evropskih vlad po reformiranju njihovih visokošolskih sektorjev (Fro-
ment, 2006; Zgaga, 2004). Uspeh nadnacionalnega prizorišča za obli-
kovanje reformne politike gre pripisati predvsem iskanju poti, po kate-
ri bi bilo moč domačo javnost prepričati o nujnosti in primernosti dalj-
nosežnih ukrepov na področju, kjer je odpor do sprememb tradicional-
no močan (Ravinet, 2008).
Vse od začetka je proces predmet različnih interpretacij, poveliče-
vanj, nesoglasij, nasprotovanj ter ne nazadnje izpostavljen soočanju z
ustaljenim normativnim in vrednostnim okvirjem. Pogosto je bil vstop
»bolonje« v nacionalna okolja celo tarča masovnih študentskih prote-
stov. Takšen odziv in odnos do tega zgodovinsko-političnega pojava do-
datno spodbujata k podrobnejši empirični analizi njegovih idejnih to-
kov in njihovih korenin.
Analiza bolonjskih dokumentov
Bolonjski proces je politični proces, osnovan na dogovorih med mi-
nistri, odgovornimi za visoko šolstvo. V prvem desetletju procesa so se
ministri srečevali vsaki dve leti ter do leta 2012 podpisali vrsto doku-
mentov (skupno dve deklaraciji in šest komunikejev1), ki skupaj tvori-
jo reformno osnovo in nadgradnjo reformnih priporočil. Posamezni ko-
munikeji predstavljajo prelomnice na razvojni poti procesa in so plod
dela medvladnih struktur (uradnikov) znotraj dvoletnih obdobij med
ministrskimi srečanji. V teh obdobjih so potekale koordinacije, poga-
janja, tematski seminarji in druge oblike političnih aktivnosti v funk-
ciji spremljanja in uresničevanja procesa ter predlaganja novih prioritet
(Zgaga, 2004). V bolonjskem procesu so poleg držav podpisnic zelo in-
tenzivno sodelovali tudi drugi akterji. Za pogajalsko mizo sedijo pred-
stavniki Sveta Evrope, Evropske komisije in organizacije zainteresiranih
skupin, med katerimi so bile najbolj opazne študentske organizacije in
visokošolske ustanove.2 Spodaj so izpostavljene glavne diskurzivne, idej-
1 V seštevku ni vključena Sorbonska deklaracija (1998), ki so jo podpisali le ministri štirih držav.
2 V imenu študentov je pri bolonjskem procesu sodelovala Organizacija evropskih študentov (Eu-
ropean Students Union – ESU), medtem ko je univerze zastopalo Združenje evropskih univerz
(European University Association – EUA). Nobena od sodelujočih medvladnih in nevladnih orga-
nizacij ni imela pravice glasovanja, sodelovale pa so v vseh omizjih in procesih, kar vključuje tudi obli-
kovanje tekstov ministrskih dokumentov.
ideje in konceptualne podlage bolonjskega procesa 111
splošnega interesa za študij v Evropi v primerjavi z npr. ZDA (Zgaga,
2004: 25).
Čez leto dni se je reformni pobudi pridružila večina evropskih dr-
žav. Izjemna privlačnost bolonjskega procesa jasno nakazuje namero
evropskih vlad po reformiranju njihovih visokošolskih sektorjev (Fro-
ment, 2006; Zgaga, 2004). Uspeh nadnacionalnega prizorišča za obli-
kovanje reformne politike gre pripisati predvsem iskanju poti, po kate-
ri bi bilo moč domačo javnost prepričati o nujnosti in primernosti dalj-
nosežnih ukrepov na področju, kjer je odpor do sprememb tradicional-
no močan (Ravinet, 2008).
Vse od začetka je proces predmet različnih interpretacij, poveliče-
vanj, nesoglasij, nasprotovanj ter ne nazadnje izpostavljen soočanju z
ustaljenim normativnim in vrednostnim okvirjem. Pogosto je bil vstop
»bolonje« v nacionalna okolja celo tarča masovnih študentskih prote-
stov. Takšen odziv in odnos do tega zgodovinsko-političnega pojava do-
datno spodbujata k podrobnejši empirični analizi njegovih idejnih to-
kov in njihovih korenin.
Analiza bolonjskih dokumentov
Bolonjski proces je politični proces, osnovan na dogovorih med mi-
nistri, odgovornimi za visoko šolstvo. V prvem desetletju procesa so se
ministri srečevali vsaki dve leti ter do leta 2012 podpisali vrsto doku-
mentov (skupno dve deklaraciji in šest komunikejev1), ki skupaj tvori-
jo reformno osnovo in nadgradnjo reformnih priporočil. Posamezni ko-
munikeji predstavljajo prelomnice na razvojni poti procesa in so plod
dela medvladnih struktur (uradnikov) znotraj dvoletnih obdobij med
ministrskimi srečanji. V teh obdobjih so potekale koordinacije, poga-
janja, tematski seminarji in druge oblike političnih aktivnosti v funk-
ciji spremljanja in uresničevanja procesa ter predlaganja novih prioritet
(Zgaga, 2004). V bolonjskem procesu so poleg držav podpisnic zelo in-
tenzivno sodelovali tudi drugi akterji. Za pogajalsko mizo sedijo pred-
stavniki Sveta Evrope, Evropske komisije in organizacije zainteresiranih
skupin, med katerimi so bile najbolj opazne študentske organizacije in
visokošolske ustanove.2 Spodaj so izpostavljene glavne diskurzivne, idej-
1 V seštevku ni vključena Sorbonska deklaracija (1998), ki so jo podpisali le ministri štirih držav.
2 V imenu študentov je pri bolonjskem procesu sodelovala Organizacija evropskih študentov (Eu-
ropean Students Union – ESU), medtem ko je univerze zastopalo Združenje evropskih univerz
(European University Association – EUA). Nobena od sodelujočih medvladnih in nevladnih orga-
nizacij ni imela pravice glasovanja, sodelovale pa so v vseh omizjih in procesih, kar vključuje tudi obli-
kovanje tekstov ministrskih dokumentov.
