Page 109 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 109
soočenje idej o visokem šolstvu v evropi: diskurzi,
ideje in konceptualne podlage bolonjskega procesa 109
edini vseevropski politični forum, ki skuša doseči široko soglasje o pri-
hodnosti visokega šolstva v Evropi.
Osrednji analitični pristop raziskave se naslanja na konceptualni
aparat diskurzivnega institucionalizma (Schmidt, 2008; Schmidt, 2010)
– eno od vej novih institucionalizmov. Diskurzivni institucionalizem
poudarja ključne vsebine idej, ki se prenašajo in izmenjajo z diskurzom.
Za razliko od drugih analiz diskurza in novih institucionalizmov, ki so
statični in postavljajo v ospredje strukturo, posveča diskurzivni institu-
cionalizem več pozornosti akterjem. Delovanje akterjev ni povsem veza-
no na dane (zunanje) strukture, torej ni zgolj racionalno preračunljivo,
zgodovinsko determinirano ali skladno z normami, temveč sledi logi-
ki komunikacije. Institucije so namreč konceptualizirane kot simultano
dvoje: a) fiksni in vnaprej dani kontekst, v katerem akterji mislijo, govo-
rijo, delujejo in b) odvisne od akterjev, torej rezultat misli, besed in delo-
vanja akterjev. Zato je diskurzivni institucionalizem primeren za razla-
go nenadnih sprememb v prevladujočih idejah, ki nikakor niso statične.
Akterji delujejo kot del strukture z notranjimi dispozicijami, druž-
benim ozadjem, identiteto in oblikujejo in vzdržujejo institucije. Hkra-
ti pa so tudi čuteči akterji, ki se s svojimi diskurzivnimi sposobnostmi in
z logiko komunikacije (mimo spon obstoječega institucionalnega reda)
konstruirajo, izražajo, legitimirajo, koordinirajo ideje ter ohranjajo ali
spreminjajo institucije.
Diskurzivni institucionalizem loči dva tipa idej: 1) kognitivne ideje,
utemeljene z logiko potrebe oz. nujnosti, ki se pojavljajo, ko akterji opre-
delijo realnost in iščejo rešitve (politike) za prepoznane probleme, in 2)
normativne ideje, utemeljene z logiko primernosti oz. skladnosti z vre-
dnotami, ki so značilne v okoliščinah, ko akterji poskušajo uskladiti po-
litike s prevladujočim normativnim okvirjem. Pomembne so tudi raz-
lične ravni idej. Glede na doseg in splošnost lahko ideje razdelimo na
tri ravni: ideje politik (policy level), programske ideje in filozofske ideje.
Diskurz je v funkciji prenašanja, predstavljanja, artikulacije in izme-
njevanja idej med posameznimi akterji. V procesu konstrukcije politik se
med posamezniki in skupinami generira »koordinativni diskurz«. Ak-
terji so torej vključeni v proces koordiniranja sporazuma o idejah in z nji-
mi povezanih odločitvah. Navadno gre za pogajanja, prepričevanja, tr-
govanja med akterji kot so skupine strokovnjakov, organi izvršilne obla-
sti, pogajanja odločevalcev in drugih akterjev na poziciji moči. S »ko-
munikativnim diskurzom« pa akterji predstavijo, se posvetujejo in le-
gitimirajo politične ideje splošni publiki. Komunikativni diskurz nava-
dno poteka od zgoraj navzdol, zlasti ko ga tvorijo politične elite, mnenj-
ideje in konceptualne podlage bolonjskega procesa 109
edini vseevropski politični forum, ki skuša doseči široko soglasje o pri-
hodnosti visokega šolstva v Evropi.
Osrednji analitični pristop raziskave se naslanja na konceptualni
aparat diskurzivnega institucionalizma (Schmidt, 2008; Schmidt, 2010)
– eno od vej novih institucionalizmov. Diskurzivni institucionalizem
poudarja ključne vsebine idej, ki se prenašajo in izmenjajo z diskurzom.
Za razliko od drugih analiz diskurza in novih institucionalizmov, ki so
statični in postavljajo v ospredje strukturo, posveča diskurzivni institu-
cionalizem več pozornosti akterjem. Delovanje akterjev ni povsem veza-
no na dane (zunanje) strukture, torej ni zgolj racionalno preračunljivo,
zgodovinsko determinirano ali skladno z normami, temveč sledi logi-
ki komunikacije. Institucije so namreč konceptualizirane kot simultano
dvoje: a) fiksni in vnaprej dani kontekst, v katerem akterji mislijo, govo-
rijo, delujejo in b) odvisne od akterjev, torej rezultat misli, besed in delo-
vanja akterjev. Zato je diskurzivni institucionalizem primeren za razla-
go nenadnih sprememb v prevladujočih idejah, ki nikakor niso statične.
Akterji delujejo kot del strukture z notranjimi dispozicijami, druž-
benim ozadjem, identiteto in oblikujejo in vzdržujejo institucije. Hkra-
ti pa so tudi čuteči akterji, ki se s svojimi diskurzivnimi sposobnostmi in
z logiko komunikacije (mimo spon obstoječega institucionalnega reda)
konstruirajo, izražajo, legitimirajo, koordinirajo ideje ter ohranjajo ali
spreminjajo institucije.
Diskurzivni institucionalizem loči dva tipa idej: 1) kognitivne ideje,
utemeljene z logiko potrebe oz. nujnosti, ki se pojavljajo, ko akterji opre-
delijo realnost in iščejo rešitve (politike) za prepoznane probleme, in 2)
normativne ideje, utemeljene z logiko primernosti oz. skladnosti z vre-
dnotami, ki so značilne v okoliščinah, ko akterji poskušajo uskladiti po-
litike s prevladujočim normativnim okvirjem. Pomembne so tudi raz-
lične ravni idej. Glede na doseg in splošnost lahko ideje razdelimo na
tri ravni: ideje politik (policy level), programske ideje in filozofske ideje.
Diskurz je v funkciji prenašanja, predstavljanja, artikulacije in izme-
njevanja idej med posameznimi akterji. V procesu konstrukcije politik se
med posamezniki in skupinami generira »koordinativni diskurz«. Ak-
terji so torej vključeni v proces koordiniranja sporazuma o idejah in z nji-
mi povezanih odločitvah. Navadno gre za pogajanja, prepričevanja, tr-
govanja med akterji kot so skupine strokovnjakov, organi izvršilne obla-
sti, pogajanja odločevalcev in drugih akterjev na poziciji moči. S »ko-
munikativnim diskurzom« pa akterji predstavijo, se posvetujejo in le-
gitimirajo politične ideje splošni publiki. Komunikativni diskurz nava-
dno poteka od zgoraj navzdol, zlasti ko ga tvorijo politične elite, mnenj-
