Page 95 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 95
topoi: črna skrinjica argumentacije 95
To sta dve topični obliki, TO‘ in TO‘‘, ki pripadata istemu topo-
su T. Isto razmerje med toploto in prijetnostjo je mogoče obravnava-
ti v dveh oblikah, »pozitivno« v prvem primeru in »negativno« v dru-
gem. In to še ni vse. Oglejte si sledeče topične oblike (kjer P zazna-
muje toploto in Q prijetnost):
(17) +P –Q
–P +Q
Ti dve obliki bi se glasili, »Bolj ko je toplo, manj prijetno se je
sprehajati«, in »Manj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati.« Prizna-
ti moramo, da v različnih časovnih obdobjih in v različnih življenj-
skih situacijah (pogosto je razmeroma težko reči natanko kdaj in za-
kaj) uporabljamo oba para topičnih oblik, (16) in (17): prvega, po ka-
terem je prijetno, kadar je toplo, in drugega, po katerem ni prijetno,
kadar je toplo.
Sprva je Ducrot uporabljal topose le v smislu utemeljitev (s Toul-
minovimi besedami), ki omogočajo/dovoljujejo prehod od izjave-ar-
gumenta do izjave-sklepa. Če si, recimo, spet ogledamo primer (14),
bi se topos, ki dovoljuje prehod od A do S, (lahko) glasil takole: »Bolj
ko je mrzlo, topleje se moraš obleči.« Težava je bila v tem, da je bilo
topose treba rekonstruirati iz danega argumentativnega niza (kar je
pogosto pri utemeljitvah) in da so bili zaradi tega videti kot arbitrar-
ni. Toda nato je Ducrot opazil, da so oziroma so lahko (t. j. toposi)
še več kot to: da jih je mogoče interpretirati kot fragmente diskur-
za, ki so vsebovani (zapisani) v (vsaj nekaterih) besedah jezikovnega
sistema. Oglejmo si tele štiri pridevnike (tudi te sem si izposodil pri
Ducrotu):
(18) pogumen, boječ, preudaren, nepremišljen
Kot nativni govorci boste brez težav opazili, da ti štirje pridev-
niki na neki način sodijo v eno kategorijo in opisujejo iste vrste ve-
denja (natančneje, dve med sabo povezani vrsti vedenja), a jih vidi-
mo na različne načine. Ducrot bi rekel, da imamo v jezikovnem siste-
mu kot takem dva toposa, T1 in T2, ki sta primerna za vsako situacijo
(kot smo že lahko spoznali pri primeru toplote in prijetnosti): v zgor-
njem primeru (18), topos T1 pripisuje vrednost spopadanju z nevarno-
stjo, tveganju, in to počne z medsebojnim povezovanjem pojma tve-
ganja in pojma dobrega. Nasprotno, topos T2 povezuje pojem tvega-
nja s pojmom zla (slabega). Tako je v prvem primeru tveganje opre-
deljeno kot nekaj dobrega, v drugem kot nekaj slabega in ob različnih
To sta dve topični obliki, TO‘ in TO‘‘, ki pripadata istemu topo-
su T. Isto razmerje med toploto in prijetnostjo je mogoče obravnava-
ti v dveh oblikah, »pozitivno« v prvem primeru in »negativno« v dru-
gem. In to še ni vse. Oglejte si sledeče topične oblike (kjer P zazna-
muje toploto in Q prijetnost):
(17) +P –Q
–P +Q
Ti dve obliki bi se glasili, »Bolj ko je toplo, manj prijetno se je
sprehajati«, in »Manj ko je toplo, prijetneje se je sprehajati.« Prizna-
ti moramo, da v različnih časovnih obdobjih in v različnih življenj-
skih situacijah (pogosto je razmeroma težko reči natanko kdaj in za-
kaj) uporabljamo oba para topičnih oblik, (16) in (17): prvega, po ka-
terem je prijetno, kadar je toplo, in drugega, po katerem ni prijetno,
kadar je toplo.
Sprva je Ducrot uporabljal topose le v smislu utemeljitev (s Toul-
minovimi besedami), ki omogočajo/dovoljujejo prehod od izjave-ar-
gumenta do izjave-sklepa. Če si, recimo, spet ogledamo primer (14),
bi se topos, ki dovoljuje prehod od A do S, (lahko) glasil takole: »Bolj
ko je mrzlo, topleje se moraš obleči.« Težava je bila v tem, da je bilo
topose treba rekonstruirati iz danega argumentativnega niza (kar je
pogosto pri utemeljitvah) in da so bili zaradi tega videti kot arbitrar-
ni. Toda nato je Ducrot opazil, da so oziroma so lahko (t. j. toposi)
še več kot to: da jih je mogoče interpretirati kot fragmente diskur-
za, ki so vsebovani (zapisani) v (vsaj nekaterih) besedah jezikovnega
sistema. Oglejmo si tele štiri pridevnike (tudi te sem si izposodil pri
Ducrotu):
(18) pogumen, boječ, preudaren, nepremišljen
Kot nativni govorci boste brez težav opazili, da ti štirje pridev-
niki na neki način sodijo v eno kategorijo in opisujejo iste vrste ve-
denja (natančneje, dve med sabo povezani vrsti vedenja), a jih vidi-
mo na različne načine. Ducrot bi rekel, da imamo v jezikovnem siste-
mu kot takem dva toposa, T1 in T2, ki sta primerna za vsako situacijo
(kot smo že lahko spoznali pri primeru toplote in prijetnosti): v zgor-
njem primeru (18), topos T1 pripisuje vrednost spopadanju z nevarno-
stjo, tveganju, in to počne z medsebojnim povezovanjem pojma tve-
ganja in pojma dobrega. Nasprotno, topos T2 povezuje pojem tvega-
nja s pojmom zla (slabega). Tako je v prvem primeru tveganje opre-
deljeno kot nekaj dobrega, v drugem kot nekaj slabega in ob različnih
