Page 91 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 91
topoi: črna skrinjica argumentacije
stavlja dejstvo ali dokaz, T pa trditev ali sklep – deluje utemeljitev kot
most in omogoča (avtorizira) korak od D do T. Toda, utemeljitev ima
lahko omejeno uporabnost, zato Toulmin vpelje kvalifikatorje K, ki
kažejo na moč, ki jo daje utemeljitev, in pogoje zavrnitve (Z), ki ozna-
čujejo okoliščine, v katerih bi morala biti razveljavljena splošna avtori-
teta utemeljitve. In na koncu, če je utemeljitev na kakršen koli način
izzvana, potrebujemo tudi oporo (O). Kot pravi Toulmin:
»Izjave utemeljitev […] so hipotetične, podobne mostu, toda opora za
utemeljitev je lahko izražena v obliki kategoričnih dejstvenih izjav.«14
Njegov diagram argumentacije lahko ponazorimo takole:
11)
Omeniti velja, da imamo v Toulminovem diagramu opraviti z 91
neke vrste »površinsko« in »globinsko« zgradbo: medtem ko dejstvo
in trditev ostajata na površju, kot je to običajno v vsakdanji komuni-
kaciji, je utemeljitev – običajno in zaradi svoje splošnosti – pod površ-
jem, tako kot topos v entimemih, in prihaja na površje, kadar je vpra-
šljiva njena veljavnost ali verjetnost.
Vrnimo se k Ducrotu in obnovimo nekatera izhodišča iz našega
prvega poglavja. Francoski jezikoslovec topos definira kot princip, ki
zagotavlja veljavnost ali legitimnost prehoda od izjave A(rgument) do
izjave S(klep). Oglejmo si še drugi Ducrotov priljubljen primer (h ka-
teremu se bomo vračali še v nadaljevanju):
(12) Toplo je (A). Pojdiva na sprehod (S).
Topos naj bi se v tem primeru nanašal na dve lastnosti: prva la-
stnost je P (toplota), ki je povezana z argumentom (A), druga lastnost
pa Q (prijetnost sprehoda), ki je povezana s sklepom (S). In katere so
značilnosti toposa, tega tihega, neizrečenega principa, ki naj bi ga na-
šli v ozadju argumentativnih diskurzivnih segmentov? Ducrot trdi,
da ima topos tri značiln osti: prvo, ki je splošna; drugo, ki je predsta-
14 N. d., 105.
stavlja dejstvo ali dokaz, T pa trditev ali sklep – deluje utemeljitev kot
most in omogoča (avtorizira) korak od D do T. Toda, utemeljitev ima
lahko omejeno uporabnost, zato Toulmin vpelje kvalifikatorje K, ki
kažejo na moč, ki jo daje utemeljitev, in pogoje zavrnitve (Z), ki ozna-
čujejo okoliščine, v katerih bi morala biti razveljavljena splošna avtori-
teta utemeljitve. In na koncu, če je utemeljitev na kakršen koli način
izzvana, potrebujemo tudi oporo (O). Kot pravi Toulmin:
»Izjave utemeljitev […] so hipotetične, podobne mostu, toda opora za
utemeljitev je lahko izražena v obliki kategoričnih dejstvenih izjav.«14
Njegov diagram argumentacije lahko ponazorimo takole:
11)
Omeniti velja, da imamo v Toulminovem diagramu opraviti z 91
neke vrste »površinsko« in »globinsko« zgradbo: medtem ko dejstvo
in trditev ostajata na površju, kot je to običajno v vsakdanji komuni-
kaciji, je utemeljitev – običajno in zaradi svoje splošnosti – pod površ-
jem, tako kot topos v entimemih, in prihaja na površje, kadar je vpra-
šljiva njena veljavnost ali verjetnost.
Vrnimo se k Ducrotu in obnovimo nekatera izhodišča iz našega
prvega poglavja. Francoski jezikoslovec topos definira kot princip, ki
zagotavlja veljavnost ali legitimnost prehoda od izjave A(rgument) do
izjave S(klep). Oglejmo si še drugi Ducrotov priljubljen primer (h ka-
teremu se bomo vračali še v nadaljevanju):
(12) Toplo je (A). Pojdiva na sprehod (S).
Topos naj bi se v tem primeru nanašal na dve lastnosti: prva la-
stnost je P (toplota), ki je povezana z argumentom (A), druga lastnost
pa Q (prijetnost sprehoda), ki je povezana s sklepom (S). In katere so
značilnosti toposa, tega tihega, neizrečenega principa, ki naj bi ga na-
šli v ozadju argumentativnih diskurzivnih segmentov? Ducrot trdi,
da ima topos tri značiln osti: prvo, ki je splošna; drugo, ki je predsta-
14 N. d., 105.
