Page 90 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 90
govorniške predvaje
10)
Vsi ljudje so umrljivi …………………………. Vsi ljudje so umrljivi
……………………............... Sokrat je človek Sokrat je človek
-------------------------- --------------------- ---------------------
Sokrat je umrljiv Sokrat je umrljiv ……………………......
Morda se boste spraševali, ali ni trditev ‘Vsi ljudje so umrljivi‘
prav tako splošna in skupna v kategoričnem, kot je v retoričnem silo-
gizmu. Odgovor je, seveda, pritrdilen. Toda, ker velja kategorični si-
logizem za orodje znanosti, mora biti vsak korak eksplicitno izražen,
medtem ko je retorični silogizem orodje vsakodnevne komunikacije
kjer, ne le, da lahko, temveč včasih celo moramo izpustiti očitne stva-
ri, če želimo učinkovito komunicirati.
Z Rimljani so topoi postali loci (kar je velik »napredek« za govor-
ce indo-evropskih jezikov …) in Ciceron jih dobesedno opredeli kot
mesta, kot »bivališče vseh dokazov« (De or. 2.166.2), »skrivališče do-
kazov« (Part. Or. 5.7–10) ali preprosto »zakladnico argumentov (Part.
Or. 109.5–6). Toda pri Kvintilijanu (Inst. 5.10.22ss.) najdemo nekaj
»napotkov o rabi«, kako izvleči argumente iz teh mest, namreč s po-
močjo znamenite mreže vprašanj: Quis? Quid? Ubi? Quibus auxiliis?
Cur? Quomodo? Quando?
90 V Novi retoriki12 – v tem kratkem pregledu bom izpustil sko-
raj 2000 let (večinoma) propadanja retorike – topoi niso definira-
ni kot mesta, ki skrivajo argumente, temveč kot zelo splošne premi-
se, ki nam pomagajo graditi vrednote in hierarhije, nekaj, čemur se je
Perelman še posebej posvečal. A celo on je pustil topose na do neke
mere deskriptivni ravni in se ni poglobil v tehnologijo njihovega de-
lovanja ali v njihovo arhitekturo.
Presenetljivo je, da je v istem letu, ko sta Perelman in Olbrechts-
-Tytéca objavila svojo Novo retoriko, Stephen Toulmin objavil delo
Uses of Argument, ki je morda ena najbolj podrobnih študij o tem,
kako delujejo topoi. »Presenetljivo« pravim zato, ker avtor ne upora-
blja izraza topos ali topoi, ampak neke vrste sodni izraz »utemeljitev«.
Razlog za to se zdi očiten: zajeti skuša različna »področja argumen-
tov«, vsa področja argumentov pa, kot pravi, ne uporabljajo toposov
kot argumentativne principe ali kot izhodišče svoje argumentacije. Po
Toulminu,13 če imamo izjavo v obliki, »Če D potem T – kjer D pred-
12 Prim. Ch. Perelman, L. Olbrechts-Tyteca, Traité de l’argumentation – La nouvelle rhétoriqu e, Bruxelles
1958/1983, 113.
13 S. Toulmin, n. d., 94–107.
10)
Vsi ljudje so umrljivi …………………………. Vsi ljudje so umrljivi
……………………............... Sokrat je človek Sokrat je človek
-------------------------- --------------------- ---------------------
Sokrat je umrljiv Sokrat je umrljiv ……………………......
Morda se boste spraševali, ali ni trditev ‘Vsi ljudje so umrljivi‘
prav tako splošna in skupna v kategoričnem, kot je v retoričnem silo-
gizmu. Odgovor je, seveda, pritrdilen. Toda, ker velja kategorični si-
logizem za orodje znanosti, mora biti vsak korak eksplicitno izražen,
medtem ko je retorični silogizem orodje vsakodnevne komunikacije
kjer, ne le, da lahko, temveč včasih celo moramo izpustiti očitne stva-
ri, če želimo učinkovito komunicirati.
Z Rimljani so topoi postali loci (kar je velik »napredek« za govor-
ce indo-evropskih jezikov …) in Ciceron jih dobesedno opredeli kot
mesta, kot »bivališče vseh dokazov« (De or. 2.166.2), »skrivališče do-
kazov« (Part. Or. 5.7–10) ali preprosto »zakladnico argumentov (Part.
Or. 109.5–6). Toda pri Kvintilijanu (Inst. 5.10.22ss.) najdemo nekaj
»napotkov o rabi«, kako izvleči argumente iz teh mest, namreč s po-
močjo znamenite mreže vprašanj: Quis? Quid? Ubi? Quibus auxiliis?
Cur? Quomodo? Quando?
90 V Novi retoriki12 – v tem kratkem pregledu bom izpustil sko-
raj 2000 let (večinoma) propadanja retorike – topoi niso definira-
ni kot mesta, ki skrivajo argumente, temveč kot zelo splošne premi-
se, ki nam pomagajo graditi vrednote in hierarhije, nekaj, čemur se je
Perelman še posebej posvečal. A celo on je pustil topose na do neke
mere deskriptivni ravni in se ni poglobil v tehnologijo njihovega de-
lovanja ali v njihovo arhitekturo.
Presenetljivo je, da je v istem letu, ko sta Perelman in Olbrechts-
-Tytéca objavila svojo Novo retoriko, Stephen Toulmin objavil delo
Uses of Argument, ki je morda ena najbolj podrobnih študij o tem,
kako delujejo topoi. »Presenetljivo« pravim zato, ker avtor ne upora-
blja izraza topos ali topoi, ampak neke vrste sodni izraz »utemeljitev«.
Razlog za to se zdi očiten: zajeti skuša različna »področja argumen-
tov«, vsa področja argumentov pa, kot pravi, ne uporabljajo toposov
kot argumentativne principe ali kot izhodišče svoje argumentacije. Po
Toulminu,13 če imamo izjavo v obliki, »Če D potem T – kjer D pred-
12 Prim. Ch. Perelman, L. Olbrechts-Tyteca, Traité de l’argumentation – La nouvelle rhétoriqu e, Bruxelles
1958/1983, 113.
13 S. Toulmin, n. d., 94–107.
