Page 98 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 98
govorniške predvaje
– (metodološko) uporablja iste predikate in isti opis za iste spremen-
ljivke (»dobro« za Q) kot T1 (s katerim se primerja);
– (epistemološko) omogoča, da oblikujemo različne topične oblike ne
le glede na to, kako opisujejo, ampak tudi kaj opisujejo.
Če se sedaj vrnemo k prvim štirim pridevnikom, dobimo:
(23)
+P,+Q (več tveganja, več dobrega) pogumen
+P,–Q (več tveganja, manj dobrega) nepremišljen
za opredelitev tveganja, in
–P,–Q (manj tveganja, manj dobrega) boječ
–P,+Q (manj tveganja, več dobrega) preudaren
za opredelitev izogibanja tveganju.
In zakaj je to pomembno? Ker nam omogoča spoznanje, da ob-
stajajo iste »izvenjezikovne« entitete (»stvari v svetu«), ki jih jezik vidi
kot popolna nasprotja. Celo do te mere, da je (t. j. jezik) skoval raz-
lične pare izrazo v za njihovo poimenovanje/označevanje: pogumen in
nepremišljen za tveganje ter boječ in preudaren za izogibanje tveganju.
Očitno je, da so pogumen, nepremišljen, boječ in preudaren kom-
pleksni ali sestavljeni predikati (ali, če se izrazimo skromneje, pridev-
98 niki), ki so sestavljeni iz dveh elementov: 1) iz opisa neke izvenjezi-
kovne entitete (ponovno bi se rad izognil izrazu »dejstvo«, ker nisem
povsem prepričan, kaj dejstvo je); 2) iz ovrednotenja tega opisa. Težko
bi, na primer, rekli isto za »dobro« ali »slabo«; pravzaprav mislim, da
bi ju lahko opisali kot gradnika takšnih kompleksnih predikatov, ki
smo jih opisali zgoraj, namreč, kot ocenjevalna/vrednostna gradnika.
Toda tako (kompleksen) opis sproža pomembno vprašanje: ali
gre res za iste izvenjezikovne entitete, ki jih jezik vidi drugače? Kadar
rečemo nekomu, da je pogumen, ali ne rečemo s tem, da tvega in da
mi to odobravamo, medtem ko na drugi strani nekoga označimo kot
nepremišljenega, kadar želimo povedati, da ta oseba tvega in da mi
tega ne odobravamo? In, na drugi strani: ali ne rečemo, da je nekdo
preudaren, če želimo s tem povedati, da se ta oseba tveganju izogiba
in da mi to odobravamo, medtem ko nekoga označimo kot boječega,
kadar želimo s tem povedati, da se ta oseba izogiba celo razumnemu
in upravičenemu tveganju in da mu mi to očitamo? Če to drži, ali so
te»izvenjezikovne« entitete zares iste? In če so res izvenjezikovne (t.j.
neodvisne od jezika), kako lahko sploh rečemo, da so iste?
– (metodološko) uporablja iste predikate in isti opis za iste spremen-
ljivke (»dobro« za Q) kot T1 (s katerim se primerja);
– (epistemološko) omogoča, da oblikujemo različne topične oblike ne
le glede na to, kako opisujejo, ampak tudi kaj opisujejo.
Če se sedaj vrnemo k prvim štirim pridevnikom, dobimo:
(23)
+P,+Q (več tveganja, več dobrega) pogumen
+P,–Q (več tveganja, manj dobrega) nepremišljen
za opredelitev tveganja, in
–P,–Q (manj tveganja, manj dobrega) boječ
–P,+Q (manj tveganja, več dobrega) preudaren
za opredelitev izogibanja tveganju.
In zakaj je to pomembno? Ker nam omogoča spoznanje, da ob-
stajajo iste »izvenjezikovne« entitete (»stvari v svetu«), ki jih jezik vidi
kot popolna nasprotja. Celo do te mere, da je (t. j. jezik) skoval raz-
lične pare izrazo v za njihovo poimenovanje/označevanje: pogumen in
nepremišljen za tveganje ter boječ in preudaren za izogibanje tveganju.
Očitno je, da so pogumen, nepremišljen, boječ in preudaren kom-
pleksni ali sestavljeni predikati (ali, če se izrazimo skromneje, pridev-
98 niki), ki so sestavljeni iz dveh elementov: 1) iz opisa neke izvenjezi-
kovne entitete (ponovno bi se rad izognil izrazu »dejstvo«, ker nisem
povsem prepričan, kaj dejstvo je); 2) iz ovrednotenja tega opisa. Težko
bi, na primer, rekli isto za »dobro« ali »slabo«; pravzaprav mislim, da
bi ju lahko opisali kot gradnika takšnih kompleksnih predikatov, ki
smo jih opisali zgoraj, namreč, kot ocenjevalna/vrednostna gradnika.
Toda tako (kompleksen) opis sproža pomembno vprašanje: ali
gre res za iste izvenjezikovne entitete, ki jih jezik vidi drugače? Kadar
rečemo nekomu, da je pogumen, ali ne rečemo s tem, da tvega in da
mi to odobravamo, medtem ko na drugi strani nekoga označimo kot
nepremišljenega, kadar želimo povedati, da ta oseba tvega in da mi
tega ne odobravamo? In, na drugi strani: ali ne rečemo, da je nekdo
preudaren, če želimo s tem povedati, da se ta oseba tveganju izogiba
in da mi to odobravamo, medtem ko nekoga označimo kot boječega,
kadar želimo s tem povedati, da se ta oseba izogiba celo razumnemu
in upravičenemu tveganju in da mu mi to očitamo? Če to drži, ali so
te»izvenjezikovne« entitete zares iste? In če so res izvenjezikovne (t.j.
neodvisne od jezika), kako lahko sploh rečemo, da so iste?
