Page 100 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 100
govorniške predvaje
mi: usmeritev, ki je vsebovana v vezniku ‘ampak‘ ali ki je »zapisana
vanj«, če hočete, mora biti takšna, da obrne ali razveljavi argumenta-
tivno usmeritev predhodnega argumenta, ne ozirajoč se na kontekst.
Ali, povedano drugače: če imamo opraviti s sestavljenim argumen-
tom (ki ga sestavlja več argumentov), bo sklep, ne glede na kontekst,
zmeraj izhajal iz dela diskurza, ki sledi ‘ampak‘, in ne iz tistega, ki se
nahaja pred njim. Zatorej lahko iz argumenta:
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
(ki je izrečen kot odgovor nekomu, ki je predlagal sprehod, češ
da je toplo), sklepamo le v smeri ‘Ne pojdiva na sprehod‘ (argument
‘Utrujen sem‘, ki je utemeljen s ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno spre-
hajati (skalarnost v tem primeru ni potrebna!), razveljavlja argument
‘Toplo je‘, ki ga utemeljuje ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘).
Medtem ko iz argumenta:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo.
lahko sklepamo le v smeri ‘Pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Toplo
je‘, ki je utemeljen s ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘, razveljavlja
argument ‘Utrujen sem‘, ki ga utemeljuje ‘Če smo utrujeni, se ni pri-
jetno sprehajati‘) in ne obratno. Zakaj in kako je to mogoče? Moj po-
100 skusni odgovor bi bil dvojen:
1) Argumentacijo vedno najdemo v blokih (nizih), sestavljenih iz
argumenta (vsaj enega) in sklepa, ki jih moramo vedno obravnava-
ti skupaj, v medsebojnem odnosu in ne v osamitvi. Kot smo spozna-
li iz našega začetn ega primera (1), argument ne more imeti absolutne
in neodvisne usmeritve: le-ta je vedno omejena, pojasnjena in (po-
novno) podana s sklepom. Prav tako ima lahko isti argument (vsaj?)
dva različna, celo nasprotna sklepa (ali je/ostaja zaradi tega v resni-
ci »isti argument«, je (kot smo opazili prej) tema za drug prispevek).
Zatorej moramo, kadar določamo in vredn otimo argument, to po-
četi zmeraj ozirajoč se na doseženi sklep, v okviru dane topike in ni-
koli v osamitvi.
2) To spet postavlja drugo zanimivo vprašanje: ali jezik obvladu-
je naše zaznavanje ali je zaznavanje tisto, ki obvladuje jezik? Če na-
mreč tako imenovana izvenjezikovna realnost (t. j. luknja v skali, pa-
dec, …) ostaja enaka, kako je mogoče, da isti argument, ki to real-
nost opisuje, vodi k dvema nasprotnima sklepoma? Moj tipajoči od-
govor bi bil, da ta »izvenjezikovna realn ost« ni nikoli dana »kot taka«,
kot je – ali naj bi bila – per se (če sploh kaj obstaja per se), ampak ve-
mi: usmeritev, ki je vsebovana v vezniku ‘ampak‘ ali ki je »zapisana
vanj«, če hočete, mora biti takšna, da obrne ali razveljavi argumenta-
tivno usmeritev predhodnega argumenta, ne ozirajoč se na kontekst.
Ali, povedano drugače: če imamo opraviti s sestavljenim argumen-
tom (ki ga sestavlja več argumentov), bo sklep, ne glede na kontekst,
zmeraj izhajal iz dela diskurza, ki sledi ‘ampak‘, in ne iz tistega, ki se
nahaja pred njim. Zatorej lahko iz argumenta:
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
(ki je izrečen kot odgovor nekomu, ki je predlagal sprehod, češ
da je toplo), sklepamo le v smeri ‘Ne pojdiva na sprehod‘ (argument
‘Utrujen sem‘, ki je utemeljen s ‘Če smo utrujeni, se ni prijetno spre-
hajati (skalarnost v tem primeru ni potrebna!), razveljavlja argument
‘Toplo je‘, ki ga utemeljuje ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘).
Medtem ko iz argumenta:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo.
lahko sklepamo le v smeri ‘Pojdiva na sprehod‘ (argument ‘Toplo
je‘, ki je utemeljen s ‘Če je toplo, se je prijetno sprehajati‘, razveljavlja
argument ‘Utrujen sem‘, ki ga utemeljuje ‘Če smo utrujeni, se ni pri-
jetno sprehajati‘) in ne obratno. Zakaj in kako je to mogoče? Moj po-
100 skusni odgovor bi bil dvojen:
1) Argumentacijo vedno najdemo v blokih (nizih), sestavljenih iz
argumenta (vsaj enega) in sklepa, ki jih moramo vedno obravnava-
ti skupaj, v medsebojnem odnosu in ne v osamitvi. Kot smo spozna-
li iz našega začetn ega primera (1), argument ne more imeti absolutne
in neodvisne usmeritve: le-ta je vedno omejena, pojasnjena in (po-
novno) podana s sklepom. Prav tako ima lahko isti argument (vsaj?)
dva različna, celo nasprotna sklepa (ali je/ostaja zaradi tega v resni-
ci »isti argument«, je (kot smo opazili prej) tema za drug prispevek).
Zatorej moramo, kadar določamo in vredn otimo argument, to po-
četi zmeraj ozirajoč se na doseženi sklep, v okviru dane topike in ni-
koli v osamitvi.
2) To spet postavlja drugo zanimivo vprašanje: ali jezik obvladu-
je naše zaznavanje ali je zaznavanje tisto, ki obvladuje jezik? Če na-
mreč tako imenovana izvenjezikovna realnost (t. j. luknja v skali, pa-
dec, …) ostaja enaka, kako je mogoče, da isti argument, ki to real-
nost opisuje, vodi k dvema nasprotnima sklepoma? Moj tipajoči od-
govor bi bil, da ta »izvenjezikovna realn ost« ni nikoli dana »kot taka«,
kot je – ali naj bi bila – per se (če sploh kaj obstaja per se), ampak ve-
