Page 99 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 99
topoi: črna skrinjica argumentacije 99
S tem se vračamo k naši začetni dihotomiji med argumentacijo
kot nečim, kar se razvija v diskurzu, in argumentacijo kot nečim, kar
se odvija v naših glavah. Omenili in analizirali smo že Ducrotov pri-
mer (12) o toploti kot o dobrem argumentu za sprehod. Po tem ek-
skurzu (in zaradi njega) lahko z njim nadaljujemo. Točka, kjer smo
končali, je bila, da je nekdo predlagal sprehod, rekoč:
(12) Toplo je (Argument). Pojdiva na sprehod! (Sklep).
Na (12) bi lahko odgovoril z (12‘‘‘):
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
Takšen odgovor lahko brez dvoma razumemo kot zavrnitev: v
prvem delu argumenta sem se strinjal, da je toplo, s čimer sem se stri-
njal s svojim sogovorcem, da je toplo vreme dober (sprejemljiv, zado-
sten, …) argument za predlog o sprehodu. Toda v drugem delu argu-
menta sem trdil, da sem utrujen, kar je bilo predstavljeno (razumlje-
no in sprejeto) kot močnejši argument, ki je razveljavil prvega in s
tem zavrnil ponudbo o sprehodu. Toda, zakaj je drugi argument da-
jal vtis, kot da je močnejši: ker utrujenost nasploh velja za močnejši
argument kot toplota, kadar gre za sprehajanje? Ali pa bi morda na to
lahko vplival sam vrstni red argumentov?
Izvedimo poskus in zamenjajmo vrstni red argumentov v odgo-
voru (12‘‘‘), tako da dobimo:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo. (kot odgovor na predlog o spreho-
du)
Naša zavrnitev se je brez dvoma spremenila v sprejetje. Toda pri
tej zamenjavi argumentov je zanimivo zlasti to, da je vse (kar zadeva
»objektivno realnost« ali »dejstva«) ostalo povsem enako kot v zavrni-
tvi: vreme je še zmeraj toplo in jaz sem še zmeraj utrujen. Toda v pr-
vem primeru sem ponudbo zavrnil, v drugem pa sem jo sprejel. Za-
kaj in v čem je razlika? Ali je mogoče, da sem drugače predelal in-
formacijo, preden sem jo vtisnil v diskurz? Ali je morda moj sogovo-
rec predelal drugače to, kar sem v dveh primerih vtisnil v diskurz?
Ne bi mogel vedeti. Vse, kar vem (ali vsaj mislim, da vem), je to, da
je veznik ‘ampak‘ moral igrati pomembno vlogo v moji argumen-
taciji (kot je bila ubesedena in jo je slišal moj sogovorec). Najverjet
neje je bil ‘ampak‘ kot zaznamovalec nasprotja (in nasprotovanja) ti-
sti, ki je obrnil argumentativno usmeritev celotnega argumentativne-
ga niza od zavrnitve (v (12‘‘‘)) k sprejetju (v (12‘‘‘‘)). Z drugimi beseda-
S tem se vračamo k naši začetni dihotomiji med argumentacijo
kot nečim, kar se razvija v diskurzu, in argumentacijo kot nečim, kar
se odvija v naših glavah. Omenili in analizirali smo že Ducrotov pri-
mer (12) o toploti kot o dobrem argumentu za sprehod. Po tem ek-
skurzu (in zaradi njega) lahko z njim nadaljujemo. Točka, kjer smo
končali, je bila, da je nekdo predlagal sprehod, rekoč:
(12) Toplo je (Argument). Pojdiva na sprehod! (Sklep).
Na (12) bi lahko odgovoril z (12‘‘‘):
(12‘‘‘) Toplo je, ampak sem utrujen.
Takšen odgovor lahko brez dvoma razumemo kot zavrnitev: v
prvem delu argumenta sem se strinjal, da je toplo, s čimer sem se stri-
njal s svojim sogovorcem, da je toplo vreme dober (sprejemljiv, zado-
sten, …) argument za predlog o sprehodu. Toda v drugem delu argu-
menta sem trdil, da sem utrujen, kar je bilo predstavljeno (razumlje-
no in sprejeto) kot močnejši argument, ki je razveljavil prvega in s
tem zavrnil ponudbo o sprehodu. Toda, zakaj je drugi argument da-
jal vtis, kot da je močnejši: ker utrujenost nasploh velja za močnejši
argument kot toplota, kadar gre za sprehajanje? Ali pa bi morda na to
lahko vplival sam vrstni red argumentov?
Izvedimo poskus in zamenjajmo vrstni red argumentov v odgo-
voru (12‘‘‘), tako da dobimo:
(12‘‘‘‘) Utrujen sem, ampak je toplo. (kot odgovor na predlog o spreho-
du)
Naša zavrnitev se je brez dvoma spremenila v sprejetje. Toda pri
tej zamenjavi argumentov je zanimivo zlasti to, da je vse (kar zadeva
»objektivno realnost« ali »dejstva«) ostalo povsem enako kot v zavrni-
tvi: vreme je še zmeraj toplo in jaz sem še zmeraj utrujen. Toda v pr-
vem primeru sem ponudbo zavrnil, v drugem pa sem jo sprejel. Za-
kaj in v čem je razlika? Ali je mogoče, da sem drugače predelal in-
formacijo, preden sem jo vtisnil v diskurz? Ali je morda moj sogovo-
rec predelal drugače to, kar sem v dveh primerih vtisnil v diskurz?
Ne bi mogel vedeti. Vse, kar vem (ali vsaj mislim, da vem), je to, da
je veznik ‘ampak‘ moral igrati pomembno vlogo v moji argumen-
taciji (kot je bila ubesedena in jo je slišal moj sogovorec). Najverjet
neje je bil ‘ampak‘ kot zaznamovalec nasprotja (in nasprotovanja) ti-
sti, ki je obrnil argumentativno usmeritev celotnega argumentativne-
ga niza od zavrnitve (v (12‘‘‘)) k sprejetju (v (12‘‘‘‘)). Z drugimi beseda-
