Page 93 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 93
topoi: črna skrinjica argumentacije 93
kljub temu neprijeten.« To pomeni, da opozarjate, da obstajajo izjeme
pravila, ki sem ga uporabil, in s tem, ko to rečete, predlagate, da mor-
da ne bi smel uporabili tega pravila v tem posebnem primeru. Toda z
opozarjanjem na obstoj izjem priznavate, da pravilo, ki sem ga upo-
rabil, je splošno, in istočasno mi govorite tudi, da morda – po vašem
mnenju – nisem bil v položaju, ko bi v tej specifični situaciji lahko
uporabil to pravilo. S tem nikakor ne zanikate splošnosti pravila, le
kažete mi, da obstajajo njegove izjeme, in predlagate, da bi to lahko
bil eden od tistih izjemnih primerov.
Rekli smo tudi, da je topos predstavljen kot skupno prepriča-
nje, ki ga je predhodno sprejela skupnost, kateri pripadata govorec in
sogovorec (ali ogovorjeni). Z drugimi besedami, predstavitev toposa
kot skupnega prepričanja pomeni, da določena skupnost (bodisi na-
rod ali manjša subkultura) prepoznava njegovo veljavnost, to je ve-
ljavnost in upravičenost sklepov, ki temeljijo na njem. Toda, kot smo
že lahko videli, to ne pomeni, da bo vsak član skupnosti nujno upora-
bil iste topoi v identičnih situacijah: uporabo nekega toposa ali sklep,
ki ga dopušča ta topos, je vedno mogoče zavrniti z drugim (splošno
sprejetim) toposom.
In končno, ko pravimo, da je topos skalaren, govorimo dvoje. Pr-
vič, lastnosti P in Q sta sami po sebi skalarni. To pomeni, da sta la-
stnosti, ki ju lahko imate v večji ali manjši količini. Izjavi P in Q, ki
ju povezuje določen topos, moramo torej pojmovati kot lestvici. Dru-
gič, obstajajo različne stopnje intenzivnosti, ki jih vsebuje značilnost
P in značilnost Q. A to sploh ne pomeni, da so tudi sami argumen-
ti in sklepi skalarni. Lastnosti, ki so uporabljene in omenjene v okvi-
ru toposa so skalarne, toda to ne velja za izjave, ki so uporabljene v
diskurzu kot dejanski argumenti ali sklepi; le-te že predstavljajo ali
uporabljajo kot izhodišče določeno stopnjo (raven) na dveh lestvi-
cah. Oglejmo si sledeči primer (namenoma sem vse primere izbral iz
Ducrotove zadnje knjige Slovenska predavanja):16
(14) »Manj kot deset stopinj je. Vzemi plašč s sabo«.
O tem, ali sta A in S skalarna, ni dvoma: ne more biti bolj ali
manj deset stopinj; ali je ali ni deset stopinj. Prav tako ne morete bolj
ali manj vzeti plašča; ali ga vzamete ali ne. Zatorej navedbe, ki jih
vsebujeta A in S, niso skalarne. Toda, to ne preprečuje, da ne bi mo-
16 O. Ducrot, n. d.
kljub temu neprijeten.« To pomeni, da opozarjate, da obstajajo izjeme
pravila, ki sem ga uporabil, in s tem, ko to rečete, predlagate, da mor-
da ne bi smel uporabili tega pravila v tem posebnem primeru. Toda z
opozarjanjem na obstoj izjem priznavate, da pravilo, ki sem ga upo-
rabil, je splošno, in istočasno mi govorite tudi, da morda – po vašem
mnenju – nisem bil v položaju, ko bi v tej specifični situaciji lahko
uporabil to pravilo. S tem nikakor ne zanikate splošnosti pravila, le
kažete mi, da obstajajo njegove izjeme, in predlagate, da bi to lahko
bil eden od tistih izjemnih primerov.
Rekli smo tudi, da je topos predstavljen kot skupno prepriča-
nje, ki ga je predhodno sprejela skupnost, kateri pripadata govorec in
sogovorec (ali ogovorjeni). Z drugimi besedami, predstavitev toposa
kot skupnega prepričanja pomeni, da določena skupnost (bodisi na-
rod ali manjša subkultura) prepoznava njegovo veljavnost, to je ve-
ljavnost in upravičenost sklepov, ki temeljijo na njem. Toda, kot smo
že lahko videli, to ne pomeni, da bo vsak član skupnosti nujno upora-
bil iste topoi v identičnih situacijah: uporabo nekega toposa ali sklep,
ki ga dopušča ta topos, je vedno mogoče zavrniti z drugim (splošno
sprejetim) toposom.
In končno, ko pravimo, da je topos skalaren, govorimo dvoje. Pr-
vič, lastnosti P in Q sta sami po sebi skalarni. To pomeni, da sta la-
stnosti, ki ju lahko imate v večji ali manjši količini. Izjavi P in Q, ki
ju povezuje določen topos, moramo torej pojmovati kot lestvici. Dru-
gič, obstajajo različne stopnje intenzivnosti, ki jih vsebuje značilnost
P in značilnost Q. A to sploh ne pomeni, da so tudi sami argumen-
ti in sklepi skalarni. Lastnosti, ki so uporabljene in omenjene v okvi-
ru toposa so skalarne, toda to ne velja za izjave, ki so uporabljene v
diskurzu kot dejanski argumenti ali sklepi; le-te že predstavljajo ali
uporabljajo kot izhodišče določeno stopnjo (raven) na dveh lestvi-
cah. Oglejmo si sledeči primer (namenoma sem vse primere izbral iz
Ducrotove zadnje knjige Slovenska predavanja):16
(14) »Manj kot deset stopinj je. Vzemi plašč s sabo«.
O tem, ali sta A in S skalarna, ni dvoma: ne more biti bolj ali
manj deset stopinj; ali je ali ni deset stopinj. Prav tako ne morete bolj
ali manj vzeti plašča; ali ga vzamete ali ne. Zatorej navedbe, ki jih
vsebujeta A in S, niso skalarne. Toda, to ne preprečuje, da ne bi mo-
16 O. Ducrot, n. d.
