Page 95 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 95
mednarodne raziskave državljanske vzgoje
Delno je to morda posledica drugačnega formata vprašanja, vendar se bi-
stveno večja stopnja zaupanja v vladne institucije kaže tudi v primerjavi
z učenci v drugih državah. Če so glede izražene stopnje zaupanja sloven-
ski učenci v letu 1999 močno odstopali od vseh drugih držav, je bila leta
2009 slika bistveno drugačna: mednarodno povprečje je bilo na lestvi-
ci določeno kot 50, Indonezija z največjo stopnjo zaupanja je na lestvici
dosegla vrednost 59, Južna Koreja z najmanjšo stopnjo zaupanja pa vre-
dnost 43. Slovenski učenci so dosegli vrednost 48, kar je nekoliko pod
mednarodnim povprečjem, vendar so enako ali nižjo stopnjo zaupanja
izrazili še učenci v 11 drugih državah.
Zaupanje v institucije, povezane z vlado, v letu 2009 torej ni bilo več
izrazito nizko in je bilo le nekoliko nižje od mednarodnega povprečja.
Tudi absolutno se je izražena stopnja zaupanja učencev v institucije, po-
vezane z vlado, močno dvignila. Zaupanje v vladne institucije tako v letu
2009 ni bilo več kritična točka državljanske vzgoje v Sloveniji.
Imigranti
Drugo področje, kjer so bili odgovori slovenskih učencev v letu
1999 globoko pod mednarodnim povprečjem, je bil odnos do imigran-
tov. Učence so vprašali, koliko se strinjajo z v nadaljevanju navedenimi
trditvami, možni odgovori pa so bili: »zelo se ne strinjam«, »se ne stri-
njam«, »se strinjam«, »zelo se strinjam« in »ne vem«.
Iz odgovorov je razvidno, da pri slovenskih učencih ni šlo prepro-
sto za negativen odnos do imigrantov. 58 % učencev se jih je zelo strinja-
lo oziroma strinjalo s trditvijo »Priseljenci bi morali imeti možnost, da
še naprej govorijo svoj jezik«, 86 % s trditvijo »V Sloveniji bi morali ime-
ti otroci priseljencev enake možnosti za izobraževanje kot ostali otroci«
in 68 % s trditvijo »Priseljenci, ki živijo v naši državi že več let, bi mora-
li imeti možnost, da volijo na volitvah«.
Odnos do imigrantov je torej bil pozitiven, a pri vseh vprašanjih
manj pozitiven kot pri mednarodnem povprečju. Mednarodno povpre-
čje je bilo določeno z vrednostjo 10, najbolj pozitiven odnos do imigran-
tov so izrazili učenci na Cipru, ki so bili na lestvici dosegli vrednost 10,9.
Učenci v Nemčiji so izkazali najmanj pozitiven odnos z vrednostjo 9,2,
potem pa sledita Slovenija in Švica z vrednostjo 9,4 (Torney-Purta, 2001:
105).
Podobno je bilo leta 1999 pri dijaški populaciji. 94 % dijakov v med-
narodnem vzorcu in 90 % v Sloveniji se je strinjalo, da bi morali otroci
imigrantov imeti enake možnosti za izobraževanje kot drugi otroci. 82
% dijakov mednarodnega vzorca (v Sloveniji 70 %) je menilo, da bi mora-
Delno je to morda posledica drugačnega formata vprašanja, vendar se bi-
stveno večja stopnja zaupanja v vladne institucije kaže tudi v primerjavi
z učenci v drugih državah. Če so glede izražene stopnje zaupanja sloven-
ski učenci v letu 1999 močno odstopali od vseh drugih držav, je bila leta
2009 slika bistveno drugačna: mednarodno povprečje je bilo na lestvi-
ci določeno kot 50, Indonezija z največjo stopnjo zaupanja je na lestvici
dosegla vrednost 59, Južna Koreja z najmanjšo stopnjo zaupanja pa vre-
dnost 43. Slovenski učenci so dosegli vrednost 48, kar je nekoliko pod
mednarodnim povprečjem, vendar so enako ali nižjo stopnjo zaupanja
izrazili še učenci v 11 drugih državah.
Zaupanje v institucije, povezane z vlado, v letu 2009 torej ni bilo več
izrazito nizko in je bilo le nekoliko nižje od mednarodnega povprečja.
Tudi absolutno se je izražena stopnja zaupanja učencev v institucije, po-
vezane z vlado, močno dvignila. Zaupanje v vladne institucije tako v letu
2009 ni bilo več kritična točka državljanske vzgoje v Sloveniji.
Imigranti
Drugo področje, kjer so bili odgovori slovenskih učencev v letu
1999 globoko pod mednarodnim povprečjem, je bil odnos do imigran-
tov. Učence so vprašali, koliko se strinjajo z v nadaljevanju navedenimi
trditvami, možni odgovori pa so bili: »zelo se ne strinjam«, »se ne stri-
njam«, »se strinjam«, »zelo se strinjam« in »ne vem«.
Iz odgovorov je razvidno, da pri slovenskih učencih ni šlo prepro-
sto za negativen odnos do imigrantov. 58 % učencev se jih je zelo strinja-
lo oziroma strinjalo s trditvijo »Priseljenci bi morali imeti možnost, da
še naprej govorijo svoj jezik«, 86 % s trditvijo »V Sloveniji bi morali ime-
ti otroci priseljencev enake možnosti za izobraževanje kot ostali otroci«
in 68 % s trditvijo »Priseljenci, ki živijo v naši državi že več let, bi mora-
li imeti možnost, da volijo na volitvah«.
Odnos do imigrantov je torej bil pozitiven, a pri vseh vprašanjih
manj pozitiven kot pri mednarodnem povprečju. Mednarodno povpre-
čje je bilo določeno z vrednostjo 10, najbolj pozitiven odnos do imigran-
tov so izrazili učenci na Cipru, ki so bili na lestvici dosegli vrednost 10,9.
Učenci v Nemčiji so izkazali najmanj pozitiven odnos z vrednostjo 9,2,
potem pa sledita Slovenija in Švica z vrednostjo 9,4 (Torney-Purta, 2001:
105).
Podobno je bilo leta 1999 pri dijaški populaciji. 94 % dijakov v med-
narodnem vzorcu in 90 % v Sloveniji se je strinjalo, da bi morali otroci
imigrantov imeti enake možnosti za izobraževanje kot drugi otroci. 82
% dijakov mednarodnega vzorca (v Sloveniji 70 %) je menilo, da bi mora-
