Page 99 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 99
mednarodne raziskave državljanske vzgoje
In narobe: ker niso vedeli veliko o političnih institucijah, niso razume-
li političnih procesov, zato je bilo malo možnosti, da bi jih zanimali. Res
pa je, da je distanca do političnega v neki meri razumljiva. Ker je v Slo-
venijo oblast zgodovinsko prihajala od zunaj, je bila dojeta kot zunanja
in tuja. Z oblikovanjem samostojne države je bila Slovenija sicer sprejeta
kot »naša« država, ni pa bila obenem kot naša sprejeta tudi sfera politič-
nega. Kar je razumljivo, saj je bila nacionalna identifikacija močna tudi
takrat, ko Slovenija še ni bila samostojna država – obstaja tradicija nacio-
nalne identifikacije, ne pa tudi tradicija identifikacije s političnim. Ni pa
to tudi sprejemljivo, saj demokratično življenje v državi ne more temelji-
ti na nezaupanju v sfero političnega.
Glede na debate o vlogi predmeta državljanska vzgoja si je pomemb-
no ogledati še eno temo – namreč odnos do lastne države. Kaj ta raziska-
va pokaže, če gledamo z vidika razmerja med domovinsko in državljan-
sko vzgojo? V okviru raziskovanja stališč se je v raziskavi leta 1999 10
vprašanj nanašalo na oblikovanje nacionalne identitete in na pozitiven
odnos do lastnega naroda. Natančnejše je bila razdelana lestvica odnosa
do lastne države. Oblikovana je na osnovi opredelitev dijakov do štirih
trditev: slovenska zastava je zame pomembna; do Slovenije čutim veliko
ljubezen; Slovenija bi morala biti ponosna na svoje dosežke; raje bi stal-
no živel v drugi državi. Na splošno imajo dijaki zelo pozitiven odnos do
svojih držav. Mednarodne porazdelitve pokažejo, da se je približno 80 %
dijakov »zelo strinjalo« oziroma »strinjalo« s pozitivno naravnanimi
izjavami o ljubezni do domovine in zastave. V Sloveniji se je 29 % dijakov
zelo strinjalo in 55 % strinjalo s trditvijo »Do Slovenije čutim veliko lju-
bezen« – v seštevku torej 84 % (mednarodno povprečje 88 %). S trditvi-
jo »Slovenska zastava je zame zelo pomembna« se jih je strinjalo oziro-
ma zelo strinjalo 82 % (mednarodno povprečje 79 %). Z izjavo »Ta drža-
va bi morala biti ponosna na vse, kar je dosegla«, se jih v mednarodnem
vzorcu 30 % močno strinjalo (v Sloveniji 35 %), 56 % pa le strinjalo (v Slo-
veniji 54 %). Velika večina dijakov (mednarodni vzorec 77 %, v Sloveniji
80 %) je izjavila, da ne bi želela stalno živeti v drugi državi.
Leta 2009 je bila na osnovi odgovorov učencev o odnosu do lastne
države oblikovana enotna lestvica s povprečno vrednostjo 50 (Schulz,
2010: 104). Slovenski učenci so dosegli vrednost 51, kar je nekoliko nad
mednarodnim povprečjem. Če upoštevamo samo nacionalna povprečja
evropskih držav (Avstrija 52, Belgija 44, Bolgarija 48, Ciper 49, Češka
45, Danska 49, Anglija 47, Estonija 49, Finska 52, Grčija 46, Irska 50,
Italija 49, Latvija 44, Litva 47, Luksemburg 49, Malta 50, Norveška 52,
Poljska 48, Rusija 53, Španija 48, Švedska 48, Švica 51), pa učenci v Slo-
In narobe: ker niso vedeli veliko o političnih institucijah, niso razume-
li političnih procesov, zato je bilo malo možnosti, da bi jih zanimali. Res
pa je, da je distanca do političnega v neki meri razumljiva. Ker je v Slo-
venijo oblast zgodovinsko prihajala od zunaj, je bila dojeta kot zunanja
in tuja. Z oblikovanjem samostojne države je bila Slovenija sicer sprejeta
kot »naša« država, ni pa bila obenem kot naša sprejeta tudi sfera politič-
nega. Kar je razumljivo, saj je bila nacionalna identifikacija močna tudi
takrat, ko Slovenija še ni bila samostojna država – obstaja tradicija nacio-
nalne identifikacije, ne pa tudi tradicija identifikacije s političnim. Ni pa
to tudi sprejemljivo, saj demokratično življenje v državi ne more temelji-
ti na nezaupanju v sfero političnega.
Glede na debate o vlogi predmeta državljanska vzgoja si je pomemb-
no ogledati še eno temo – namreč odnos do lastne države. Kaj ta raziska-
va pokaže, če gledamo z vidika razmerja med domovinsko in državljan-
sko vzgojo? V okviru raziskovanja stališč se je v raziskavi leta 1999 10
vprašanj nanašalo na oblikovanje nacionalne identitete in na pozitiven
odnos do lastnega naroda. Natančnejše je bila razdelana lestvica odnosa
do lastne države. Oblikovana je na osnovi opredelitev dijakov do štirih
trditev: slovenska zastava je zame pomembna; do Slovenije čutim veliko
ljubezen; Slovenija bi morala biti ponosna na svoje dosežke; raje bi stal-
no živel v drugi državi. Na splošno imajo dijaki zelo pozitiven odnos do
svojih držav. Mednarodne porazdelitve pokažejo, da se je približno 80 %
dijakov »zelo strinjalo« oziroma »strinjalo« s pozitivno naravnanimi
izjavami o ljubezni do domovine in zastave. V Sloveniji se je 29 % dijakov
zelo strinjalo in 55 % strinjalo s trditvijo »Do Slovenije čutim veliko lju-
bezen« – v seštevku torej 84 % (mednarodno povprečje 88 %). S trditvi-
jo »Slovenska zastava je zame zelo pomembna« se jih je strinjalo oziro-
ma zelo strinjalo 82 % (mednarodno povprečje 79 %). Z izjavo »Ta drža-
va bi morala biti ponosna na vse, kar je dosegla«, se jih v mednarodnem
vzorcu 30 % močno strinjalo (v Sloveniji 35 %), 56 % pa le strinjalo (v Slo-
veniji 54 %). Velika večina dijakov (mednarodni vzorec 77 %, v Sloveniji
80 %) je izjavila, da ne bi želela stalno živeti v drugi državi.
Leta 2009 je bila na osnovi odgovorov učencev o odnosu do lastne
države oblikovana enotna lestvica s povprečno vrednostjo 50 (Schulz,
2010: 104). Slovenski učenci so dosegli vrednost 51, kar je nekoliko nad
mednarodnim povprečjem. Če upoštevamo samo nacionalna povprečja
evropskih držav (Avstrija 52, Belgija 44, Bolgarija 48, Ciper 49, Češka
45, Danska 49, Anglija 47, Estonija 49, Finska 52, Grčija 46, Irska 50,
Italija 49, Latvija 44, Litva 47, Luksemburg 49, Malta 50, Norveška 52,
Poljska 48, Rusija 53, Španija 48, Švedska 48, Švica 51), pa učenci v Slo-
