Page 98 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 98
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
To pokaže tudi mednarodna primerjava. Na oblikovani skupni lestvici,
na kateri je bilo mednarodno povprečje določeno pri vrednosti 50, so o
največji odprtosti razredne klime poročali učenci na Danskem in v In-
doneziji, kjer so odgovori učencev dosegli vrednost 55. O najnižji odpr-
tosti klime v razredu so poročali v Južni Koreji, kjer so odgovori učen-
cev dosegli vrednost 38, odgovori slovenskih učencev pa so dosegli vre-
dnost 50, kar sovpada z mednarodnim povprečjem (Schulz, 2010: 176).
Kar pomeni, da so učenci leta 2009 razredno klimo doživljali bolj odpr-
to za diskusijo kot učenci leta 1999, poleg tega pa njihovi odgovori tudi
v mednarodnem merilu ne izstopajo negativno, tako da tudi klima v ra-
zredu ni več kritična točka poučevanja državljanske vzgoje v Sloveniji.
Sklep
Rezultati slovenskih učencev v raziskavi iz leta 2009 so se izboljša-
li na vseh področjih, ki so se v raziskavi v letu 1999 izkazala kot proble-
matična. Seveda to ni razlog za zadovoljstvo, kot je pokazalo vprašanje
o poznavanju temeljne institucije slovenske demokracije. Znanje se je iz-
boljšalo, a je vsaj na nekaterih pomembnih področjih še vedno zelo niz-
ko. Vendar pa mednarodne primerjave pokažejo, da je vednost na po-
dročju državljanske vzgoje nekoliko nad povprečjem, stališča pa podob-
na stališčem učencev v državah, s katerimi bi se radi primerjali. Primer-
java dosežkov med obema mednarodnima raziskavama pokaže tudi, da
je trend pozitiven.
Naj pa takoj opozorimo, da ne želimo ob vsakem razlikovanju gle-
de na odgovore učencev v drugih državah sklepati na to, da so odgovo-
ri problematični zgolj zato, ker se razlikujejo od odgovorov učencev dru-
god po svetu. Videli smo denimo, da so slovenski učenci in dijaki leta
1999 manj kot dijaki v drugih državah, ki so sodelovale v raziskavi, zau-
pali političnim institucijam. Odgovor na to bi lahko bil tudi, da je preti-
rano zaupanje političnim institucijam pravzaprav naivno, poleg tega pa
bi se politične institucije morale same potruditi, da pridobijo in si zaslu-
žijo večje zaupanje. A če gledamo podatke v celoti, so take hitre zavrni-
tve dejstev, na katere opozarjajo primerjalne raziskave, neustrezne. Od-
govori slovenskih učencev in dijakov so namreč kazali na povezavo šib-
kejše vednosti, nezanimanja za politiko (tako leta 1999 kot leta 2009 so
slovenski učenci izkazali zanimanje za politiko, ki je bilo nekoliko niž-
je od mednarodnega povprečja), nizke pripravljenosti za prihodnje delo-
vanje v sferi političnega, manjšega zaupanja imigrantom in nezaupanja
sferi političnega. To kaže na začaran krog. Ker učencev politika ni za-
nimala, niso vedeli veliko o njej in političnim institucijam niso zaupali.
To pokaže tudi mednarodna primerjava. Na oblikovani skupni lestvici,
na kateri je bilo mednarodno povprečje določeno pri vrednosti 50, so o
največji odprtosti razredne klime poročali učenci na Danskem in v In-
doneziji, kjer so odgovori učencev dosegli vrednost 55. O najnižji odpr-
tosti klime v razredu so poročali v Južni Koreji, kjer so odgovori učen-
cev dosegli vrednost 38, odgovori slovenskih učencev pa so dosegli vre-
dnost 50, kar sovpada z mednarodnim povprečjem (Schulz, 2010: 176).
Kar pomeni, da so učenci leta 2009 razredno klimo doživljali bolj odpr-
to za diskusijo kot učenci leta 1999, poleg tega pa njihovi odgovori tudi
v mednarodnem merilu ne izstopajo negativno, tako da tudi klima v ra-
zredu ni več kritična točka poučevanja državljanske vzgoje v Sloveniji.
Sklep
Rezultati slovenskih učencev v raziskavi iz leta 2009 so se izboljša-
li na vseh področjih, ki so se v raziskavi v letu 1999 izkazala kot proble-
matična. Seveda to ni razlog za zadovoljstvo, kot je pokazalo vprašanje
o poznavanju temeljne institucije slovenske demokracije. Znanje se je iz-
boljšalo, a je vsaj na nekaterih pomembnih področjih še vedno zelo niz-
ko. Vendar pa mednarodne primerjave pokažejo, da je vednost na po-
dročju državljanske vzgoje nekoliko nad povprečjem, stališča pa podob-
na stališčem učencev v državah, s katerimi bi se radi primerjali. Primer-
java dosežkov med obema mednarodnima raziskavama pokaže tudi, da
je trend pozitiven.
Naj pa takoj opozorimo, da ne želimo ob vsakem razlikovanju gle-
de na odgovore učencev v drugih državah sklepati na to, da so odgovo-
ri problematični zgolj zato, ker se razlikujejo od odgovorov učencev dru-
god po svetu. Videli smo denimo, da so slovenski učenci in dijaki leta
1999 manj kot dijaki v drugih državah, ki so sodelovale v raziskavi, zau-
pali političnim institucijam. Odgovor na to bi lahko bil tudi, da je preti-
rano zaupanje političnim institucijam pravzaprav naivno, poleg tega pa
bi se politične institucije morale same potruditi, da pridobijo in si zaslu-
žijo večje zaupanje. A če gledamo podatke v celoti, so take hitre zavrni-
tve dejstev, na katere opozarjajo primerjalne raziskave, neustrezne. Od-
govori slovenskih učencev in dijakov so namreč kazali na povezavo šib-
kejše vednosti, nezanimanja za politiko (tako leta 1999 kot leta 2009 so
slovenski učenci izkazali zanimanje za politiko, ki je bilo nekoliko niž-
je od mednarodnega povprečja), nizke pripravljenosti za prihodnje delo-
vanje v sferi političnega, manjšega zaupanja imigrantom in nezaupanja
sferi političnega. To kaže na začaran krog. Ker učencev politika ni za-
nimala, niso vedeli veliko o njej in političnim institucijam niso zaupali.
