Page 94 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 94
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
lestvici z mednarodnim povprečjem 10, so največjo stopnjo zaupanja iz-
kazali učenci na Danskem, ki so dosegli vrednost 11,4. Slovenski učenci
so z 8,6 izkazali najnižjo stopnjo zaupanja. Drugi najbolj nezaupljivi so
bili učenci v Bolgariji z 9,2 točkama in v Rusiji z 9,4 točkami na lestvici.
Raziskovalec Niko Toš je ob zaupanju opozarjal na še eno dejstvo:
»Temeljna predpostavka v raziskovanju zaupanja v institucije je, da je za-
upanje v institucije v funkciji delujočega demokratičnega sistema. Čim
višja je legitimnost sistema, čim višja je podpora, ki jo sistem uživa, čim
višja je udeležba v sistemu itd., tem višja je stopnja zaupanja v osrednje in-
stitucije sistema« (Toš, 1999: 243). Pri učencih sicer še ne moremo govo-
riti o aktivni udeležbi v sistemu, vendar jih je leta 1999 78 % zagotavlja-
lo, da se bodo zagotovo oziroma verjetno udeležili volitev, samo 21 % pa
se jih je strinjalo oziroma zelo strinjalo s trditvijo, da bi raje živeli v kaki
drugi državi. Iz tega lahko sklepamo, da izkazano nezaupanje do vlade
ni pričalo o radikalni distanci do družbe in njenega političnega sistema.
Leta 1999 v raziskavo vključeni dijaki so v Sloveniji potrdili stanje,
ki se je nakazovalo pri učencih. Tudi v tej populaciji so slovenski dijaki
med vsemi sodelujočimi državami izkazali najnižjo stopnjo zaupanja v
institucije, povezane z vlado. Mednarodno povprečje zaupanja je bilo na
vrednosti 9,6. Največ zaupanja so izkazali danski dijaki, ki so dosegli vre-
dnost 11,6, najmanj pa slovenski dijaki z vrednostjo 8,6 (Amadeo, 2002:
96). Na splošno so bile stopnje zaupanja na mednarodni ravni tudi pri
dijakih zmerno visoke, niso kazale niti slepega zaupanja niti popolnega
nezaupanja. To je veljalo tudi za Slovenijo. Čeprav je več kot 50 % sloven-
skih dijakov izjavilo, da nikoli oziroma včasih ne zaupa vladi, občinskim
oblastem, političnim strankam in parlamentu, pa političnim strankam,
ki so bile deležne najmanjšega zaupanja (velikokrat oziroma vedno jim
zaupa le 9 % slovenskih dijakov), nikoli ne zaupa 38 % slovenskih dijakov,
53 % pa jim včasih vendarle zaupa. Vendar pa so razlike velike: slovenski
vladi vedno oziroma velikokrat zaupa le 18 % slovenskih dijakov, stopnja
zaupanja v vlado v mednarodnem vzorcu pa je 44 %.
V raziskavi leta 2009 je bilo vprašanje o zaupanju zastavljeno neko-
liko drugače in tudi nabor možnih odgovorov je bil nekoliko spreme-
njen. Učenci so lahko izbirali med »popolnoma«, »srednje«, »malo«
in »sploh ne«, možnost »ne vem« pa ni bila na voljo. Slovenski učenci
so izjavili, da jih 56 % vladi zaupa popolnoma oziroma srednje, parlamen-
tu popolnoma oziroma srednje zaupa 53 %, političnim strankam pa 43
% učencev. Popolno nezaupanje vladi izraža le 16 % učencev, kar ustreza
številu učencev, ki so leta 1999 zaupali v vlado. Odnos učencev se je to-
rej močno spremenil, njihova stopnja zaupanja pa pomembno povečala.
lestvici z mednarodnim povprečjem 10, so največjo stopnjo zaupanja iz-
kazali učenci na Danskem, ki so dosegli vrednost 11,4. Slovenski učenci
so z 8,6 izkazali najnižjo stopnjo zaupanja. Drugi najbolj nezaupljivi so
bili učenci v Bolgariji z 9,2 točkama in v Rusiji z 9,4 točkami na lestvici.
Raziskovalec Niko Toš je ob zaupanju opozarjal na še eno dejstvo:
»Temeljna predpostavka v raziskovanju zaupanja v institucije je, da je za-
upanje v institucije v funkciji delujočega demokratičnega sistema. Čim
višja je legitimnost sistema, čim višja je podpora, ki jo sistem uživa, čim
višja je udeležba v sistemu itd., tem višja je stopnja zaupanja v osrednje in-
stitucije sistema« (Toš, 1999: 243). Pri učencih sicer še ne moremo govo-
riti o aktivni udeležbi v sistemu, vendar jih je leta 1999 78 % zagotavlja-
lo, da se bodo zagotovo oziroma verjetno udeležili volitev, samo 21 % pa
se jih je strinjalo oziroma zelo strinjalo s trditvijo, da bi raje živeli v kaki
drugi državi. Iz tega lahko sklepamo, da izkazano nezaupanje do vlade
ni pričalo o radikalni distanci do družbe in njenega političnega sistema.
Leta 1999 v raziskavo vključeni dijaki so v Sloveniji potrdili stanje,
ki se je nakazovalo pri učencih. Tudi v tej populaciji so slovenski dijaki
med vsemi sodelujočimi državami izkazali najnižjo stopnjo zaupanja v
institucije, povezane z vlado. Mednarodno povprečje zaupanja je bilo na
vrednosti 9,6. Največ zaupanja so izkazali danski dijaki, ki so dosegli vre-
dnost 11,6, najmanj pa slovenski dijaki z vrednostjo 8,6 (Amadeo, 2002:
96). Na splošno so bile stopnje zaupanja na mednarodni ravni tudi pri
dijakih zmerno visoke, niso kazale niti slepega zaupanja niti popolnega
nezaupanja. To je veljalo tudi za Slovenijo. Čeprav je več kot 50 % sloven-
skih dijakov izjavilo, da nikoli oziroma včasih ne zaupa vladi, občinskim
oblastem, političnim strankam in parlamentu, pa političnim strankam,
ki so bile deležne najmanjšega zaupanja (velikokrat oziroma vedno jim
zaupa le 9 % slovenskih dijakov), nikoli ne zaupa 38 % slovenskih dijakov,
53 % pa jim včasih vendarle zaupa. Vendar pa so razlike velike: slovenski
vladi vedno oziroma velikokrat zaupa le 18 % slovenskih dijakov, stopnja
zaupanja v vlado v mednarodnem vzorcu pa je 44 %.
V raziskavi leta 2009 je bilo vprašanje o zaupanju zastavljeno neko-
liko drugače in tudi nabor možnih odgovorov je bil nekoliko spreme-
njen. Učenci so lahko izbirali med »popolnoma«, »srednje«, »malo«
in »sploh ne«, možnost »ne vem« pa ni bila na voljo. Slovenski učenci
so izjavili, da jih 56 % vladi zaupa popolnoma oziroma srednje, parlamen-
tu popolnoma oziroma srednje zaupa 53 %, političnim strankam pa 43
% učencev. Popolno nezaupanje vladi izraža le 16 % učencev, kar ustreza
številu učencev, ki so leta 1999 zaupali v vlado. Odnos učencev se je to-
rej močno spremenil, njihova stopnja zaupanja pa pomembno povečala.
