Page 82 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 82
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
da je ni mogoče poučevati. Med tistimi, ki so prepričani v nasprotno, pa
mnogi mislijo, da jo je bolj kot s teoretskim poučevanjem mogoče pou-
čevati z zgledom.2 Toda tudi z zgledi so težave. Vprašanje je namreč, ali
zgledno ravnanje učiteljev ali plemenita dejanja, ki jih učitelji pri pou-
ku predstavljajo kot zgled učencem, da bi pri njih spodbudili občudova-
nje in posnemanje takih dejanj, res vodijo do moralnega delovanja. Zdi
se, da je odgovor negativen vsaj v primeru kantovsko razumljene avto-
nomne morale. Kajti tudi če posnemanje in občudovanje drugih koga
pripelje do krepostnega dejanja, to dejanje ni moralno v strogem pome-
nu besede, saj ni bilo storjeno zgolj iz dolžnosti, torej v skladu s katego-
ričnim imperativom. Poleg tega pa človeka posnemanje in občudova-
nje drugih pogosto prikrajša za kritično refleksijo in ga drži v stanju ne-
doletnosti (Chalier, 1998: 86). Če torej posnemanje vrlih dejanj ne vodi
do moralnega delovanja, po drugi strani pa tudi vednost o tem, kaj ni
prav, ne more preprečiti, da delamo, kar ni prav, zakaj neki sploh zahte-
vati pouk etike v šoli? Vsaj en razlog je, ki tak pouk upravičuje. Pouk eti-
ke v šoli je namreč potreben, tudi če nas vednost o tem, kaj je dobro in
kaj zlo, ne obvaruje pred delanjem zla. Zla res ne delamo, kot je menil
Sokrat, samo zato, ker ne vemo, da je zlo, toda če ne vemo, kaj je zlo, ga
vendarle lahko delamo v dobri veri, da ni zlo. Pouk etike, ki nauči otroke
razlikovati med dobrim in zlom, lahko prepreči vsaj takšna dejanja. Že
to ni tako majhna stvar, če pa jim pomaga še razumeti, kaj bi v določe-
nih okoliščinah morali storiti ali kako bi morali živeti, si pouk etike za-
služi ustrezno mesto v šoli ne glede na to, da ne more niti preprečiti ne-
moralnega ravnanja niti narediti človeka krepostnega.
Poleg tega se v sodobnih družbah zaradi hitrih sprememb, delno po-
vezanih s tehnološkim razvojem, odpirajo nove moralne dileme, s ka-
terimi se pretekle družbe niso soočale. Nekatere tovrstne dileme niso
samo predmet javnih razprav, temveč tudi političnega odločanja, včasih
v obliki neposrednega odločanja vseh državljanov na referendumu. Pri
novih dilemah pa ne gre samo za posnemanje preteklega delovanja, tem-
več za sposobnost samostojne refleksije. Ta vsaj včasih terja razumevanje
in uporabo etičnih načel. To spet govori v prid temu, da se v šoli uči tudi
etiko kot teorijo morale.
Na prvi pogled se zdi, da se pri nas tega dobro zavedamo, saj ima-
mo celo dva učna predmeta, katerih ime vključuje tudi besedo »etika«.
Toda če primerjamo predmetnik slovenske osnovne šole s predmetniki
2 Comte-Sponville, 2002: 7. Nekateri so prepričani, da to ne velja le za poučevanje vrline, ampak tudi
za poučevanje morale (Ryle, 1972).
da je ni mogoče poučevati. Med tistimi, ki so prepričani v nasprotno, pa
mnogi mislijo, da jo je bolj kot s teoretskim poučevanjem mogoče pou-
čevati z zgledom.2 Toda tudi z zgledi so težave. Vprašanje je namreč, ali
zgledno ravnanje učiteljev ali plemenita dejanja, ki jih učitelji pri pou-
ku predstavljajo kot zgled učencem, da bi pri njih spodbudili občudova-
nje in posnemanje takih dejanj, res vodijo do moralnega delovanja. Zdi
se, da je odgovor negativen vsaj v primeru kantovsko razumljene avto-
nomne morale. Kajti tudi če posnemanje in občudovanje drugih koga
pripelje do krepostnega dejanja, to dejanje ni moralno v strogem pome-
nu besede, saj ni bilo storjeno zgolj iz dolžnosti, torej v skladu s katego-
ričnim imperativom. Poleg tega pa človeka posnemanje in občudova-
nje drugih pogosto prikrajša za kritično refleksijo in ga drži v stanju ne-
doletnosti (Chalier, 1998: 86). Če torej posnemanje vrlih dejanj ne vodi
do moralnega delovanja, po drugi strani pa tudi vednost o tem, kaj ni
prav, ne more preprečiti, da delamo, kar ni prav, zakaj neki sploh zahte-
vati pouk etike v šoli? Vsaj en razlog je, ki tak pouk upravičuje. Pouk eti-
ke v šoli je namreč potreben, tudi če nas vednost o tem, kaj je dobro in
kaj zlo, ne obvaruje pred delanjem zla. Zla res ne delamo, kot je menil
Sokrat, samo zato, ker ne vemo, da je zlo, toda če ne vemo, kaj je zlo, ga
vendarle lahko delamo v dobri veri, da ni zlo. Pouk etike, ki nauči otroke
razlikovati med dobrim in zlom, lahko prepreči vsaj takšna dejanja. Že
to ni tako majhna stvar, če pa jim pomaga še razumeti, kaj bi v določe-
nih okoliščinah morali storiti ali kako bi morali živeti, si pouk etike za-
služi ustrezno mesto v šoli ne glede na to, da ne more niti preprečiti ne-
moralnega ravnanja niti narediti človeka krepostnega.
Poleg tega se v sodobnih družbah zaradi hitrih sprememb, delno po-
vezanih s tehnološkim razvojem, odpirajo nove moralne dileme, s ka-
terimi se pretekle družbe niso soočale. Nekatere tovrstne dileme niso
samo predmet javnih razprav, temveč tudi političnega odločanja, včasih
v obliki neposrednega odločanja vseh državljanov na referendumu. Pri
novih dilemah pa ne gre samo za posnemanje preteklega delovanja, tem-
več za sposobnost samostojne refleksije. Ta vsaj včasih terja razumevanje
in uporabo etičnih načel. To spet govori v prid temu, da se v šoli uči tudi
etiko kot teorijo morale.
Na prvi pogled se zdi, da se pri nas tega dobro zavedamo, saj ima-
mo celo dva učna predmeta, katerih ime vključuje tudi besedo »etika«.
Toda če primerjamo predmetnik slovenske osnovne šole s predmetniki
2 Comte-Sponville, 2002: 7. Nekateri so prepričani, da to ne velja le za poučevanje vrline, ampak tudi
za poučevanje morale (Ryle, 1972).
