Page 81 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 81
eljni koncepti:
etika
Etika je bila že v preteklosti sestavni del predmeta, ki se je najprej
imenoval »Etika in družba«, nato »Državljanska vzgoja in eti-
ka«, sedaj pa »Državljanska in domovinska vzgoja ter etika«. Toda
vprašanje je, ali gre pri tem res za pouk etike ali ne gre morda bolj za
moralno vzgojo. Moralna vzgoja in pouk etike sta namreč – kljub nju-
ni običajni tesni povezanosti – dve različni stvari, če ne zaradi druge-
ga pa vsaj zato, ker je pouk etike vedno intencionalna dejavnost, moral-
na vzgoja pa ne. Moralna vzgoja je namreč lahko stranski produkt dru-
gih dejavnosti (Reboul, 1992: 100). Po drugi strani pa tudi v državah,
kjer imajo pouk nečesa, kar se imenuje »etika«, ne gre nujno za pouk
etike kot teorije morale, ampak pogosto le za običajno razumljeno mo-
ralno vzgojo. Zato se zastavlja vprašanje, ali je v osnovni šoli potreben
pouk etike kot teorije morale. Ker je teorija morale oblika vednosti, gre
za vprašanje, ali učenci v osnovni šoli potrebujejo določeno znanje o te-
meljnih moralnih pojmih, kot so dobro, zlo, vrlina itd. Če ga, ali ga po-
trebujejo zato, ker je to znanje že samo po sebi nekaj dobrega, ali zato,
da oni sami postanejo dobri? Če menimo, da ga potrebujejo zaradi dru-
gega razloga, moramo predpostaviti, da ga je mogoče poučevati. Pri tem
ne gre za predpostavko, da je na primer znanje o vrlini mogoče poučeva-
ti, ampak za predpostavko, da je vrlina znanje, ki jo je ravno zaradi tega
mogoče poučevati. Toda, ali je vrlina res znanje? Ali jo je sploh mogo-
če poučevati? Vprašanji nista novi. Zasledimo ju že v znamenitem spo-
ru med sofisti in Sokratom.1 Od takrat pa vse do danes nekateri menijo,
1 Nekoliko podrobneje to tematiko obravnava Kodelja, 1995: 130–137; Darling-Smith, 1993; Texier,
1998.
etika
Etika je bila že v preteklosti sestavni del predmeta, ki se je najprej
imenoval »Etika in družba«, nato »Državljanska vzgoja in eti-
ka«, sedaj pa »Državljanska in domovinska vzgoja ter etika«. Toda
vprašanje je, ali gre pri tem res za pouk etike ali ne gre morda bolj za
moralno vzgojo. Moralna vzgoja in pouk etike sta namreč – kljub nju-
ni običajni tesni povezanosti – dve različni stvari, če ne zaradi druge-
ga pa vsaj zato, ker je pouk etike vedno intencionalna dejavnost, moral-
na vzgoja pa ne. Moralna vzgoja je namreč lahko stranski produkt dru-
gih dejavnosti (Reboul, 1992: 100). Po drugi strani pa tudi v državah,
kjer imajo pouk nečesa, kar se imenuje »etika«, ne gre nujno za pouk
etike kot teorije morale, ampak pogosto le za običajno razumljeno mo-
ralno vzgojo. Zato se zastavlja vprašanje, ali je v osnovni šoli potreben
pouk etike kot teorije morale. Ker je teorija morale oblika vednosti, gre
za vprašanje, ali učenci v osnovni šoli potrebujejo določeno znanje o te-
meljnih moralnih pojmih, kot so dobro, zlo, vrlina itd. Če ga, ali ga po-
trebujejo zato, ker je to znanje že samo po sebi nekaj dobrega, ali zato,
da oni sami postanejo dobri? Če menimo, da ga potrebujejo zaradi dru-
gega razloga, moramo predpostaviti, da ga je mogoče poučevati. Pri tem
ne gre za predpostavko, da je na primer znanje o vrlini mogoče poučeva-
ti, ampak za predpostavko, da je vrlina znanje, ki jo je ravno zaradi tega
mogoče poučevati. Toda, ali je vrlina res znanje? Ali jo je sploh mogo-
če poučevati? Vprašanji nista novi. Zasledimo ju že v znamenitem spo-
ru med sofisti in Sokratom.1 Od takrat pa vse do danes nekateri menijo,
1 Nekoliko podrobneje to tematiko obravnava Kodelja, 1995: 130–137; Darling-Smith, 1993; Texier,
1998.
