Page 78 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 78
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
slu je etični patriotizem odvisen od izobraževanja in vzgoje. A to izobra-
ževanje in vzgoja se ne razlikujeta od običajnega izobraževanja in vzgo-
je. To ni neka posebna vzgoja za patriotizem, kot se jo običajno razume.
Celo več, zdi se, da vsaj nekatere vrste vzgoje za patriotizem (kot je pra-
ksa čaščenja zastave in zaprisega zvestobe zastavi v ameriških šolah) ne
morejo učiti etičnega patriotizma. Morda lahko proizvedejo patriota,16
a ne takšnega zmerne ali etične vrste. »Zmernega patriotizma, ki je bolj
premišljujoč in kritičen, se ni mogoče naučiti s pomočjo tako preprostih
metod. Sploh ga ne moremo ‚naučiti‘. Lahko ga le vzpodbujamo in vzdr-
žujemo – med mladimi in starejšimi – s stalno in aktivno javno razpravo
o dobrem in slabem v državnih zakonih, institucijah in politikah. Tudi
zastava je v teh primerih uporabna. A lahko ima le omejeno, pomožno,
ne centralne, odločilne vloge« (Primoratz, 2004: 1). Če to drži za zmer-
ni patriotizem, drži tudi za etični patriotizem, ki ni nič manj premišlju-
joč in kritičen. Ker mora etični patriot skrbeti za »preteklo moralno po-
dobo svoje države in za njene implikacije za sodobnost«, za to, da so ne-
moralni zakoni, prakse in politika njegove skupnosti »indentificirani,
priznani in razgaljeni« (Primoratz, 2006: 103), potem tudi uporaba vsaj
nekaterih oblik poučevanja zgodovine v šolah kot sredstva za promocijo
patriotizma17 ne more vzgajati za etični patriotizem. Celo več – zahteva
po »plemeniti, moralizirajoči zgodovini: panteonu herojev, ki podelju-
jejo legitimnost centralnim institucijam in s katerimi je vredno tekmo-
vati« (Galston, 1991: 244), je ovira pri vzgoji za etični patriotizem. Kant,
na primer, pravi, da bi uporaba »t i. plemenitih dejanj«, ki se jih ponudi
»otrokom kot zgled«, da bi v njih vzpodbudili naklonjenost do takšnih
dejanj in izvabili njihov entuziazem, morala biti zavrnjena, ker vodi v he-
teronomijo (Kant, 1996: 263). To pa zato, ker »morala ne temelji na imi-
taciji obnašanja drugih in morebitnem občudovanju, ki ga to obnašanje
povzroča«. Celo če pri določenemu človeku takšen odnos vzbudi krepo-
stna dejanja, jih prikrajša za »njihovo kritično refleksijo in jih pusti v po-
ložaju nedoletnosti. Občudovanje drugih pogosto oslepi osebo in jo od-
ne bo »zmanjšal svoje vloge v kolektivni moralni odgovornosti za napake v preteklosti ali sedanjosti,
ampak jih bo raje voljno vzel nase« in »deloval temu primerno« (Primoratz, 2006: 100).
16 A takšen način poučevanja patriotizma je, če sledimo Brighousu, problematičen, tudi če je uspešen,
ker »veliko tvega na ravni kršenja liberalnih principov legitimnosti« (Brighouse, 2006: 114). Država
namreč šole uporablja za »produciranje čustvovanja pri ljudstvu, ki je načrtovano za pridobitev pri-
voljenja zanj«. Ker je to privoljenje – ki je »legitimiranje le v tej meri, da zastopstvo, ki se ga priznava,
ni z manipulacijo privedlo ljudi do strinjanja« – »proizvedeno in ne pridobljeno«, »ne legitimizira«
(ibid.: 108–109).
17 V svoji prepričljivi kritiki takšne uporabe zgodovine Brighouse navede dober razlog za to, da je
»zgodovina še posebej neprimerna disciplina za udejanjanje vzgoje za patriotizem v šolah (Brighou-
se, 2003: 158).
slu je etični patriotizem odvisen od izobraževanja in vzgoje. A to izobra-
ževanje in vzgoja se ne razlikujeta od običajnega izobraževanja in vzgo-
je. To ni neka posebna vzgoja za patriotizem, kot se jo običajno razume.
Celo več, zdi se, da vsaj nekatere vrste vzgoje za patriotizem (kot je pra-
ksa čaščenja zastave in zaprisega zvestobe zastavi v ameriških šolah) ne
morejo učiti etičnega patriotizma. Morda lahko proizvedejo patriota,16
a ne takšnega zmerne ali etične vrste. »Zmernega patriotizma, ki je bolj
premišljujoč in kritičen, se ni mogoče naučiti s pomočjo tako preprostih
metod. Sploh ga ne moremo ‚naučiti‘. Lahko ga le vzpodbujamo in vzdr-
žujemo – med mladimi in starejšimi – s stalno in aktivno javno razpravo
o dobrem in slabem v državnih zakonih, institucijah in politikah. Tudi
zastava je v teh primerih uporabna. A lahko ima le omejeno, pomožno,
ne centralne, odločilne vloge« (Primoratz, 2004: 1). Če to drži za zmer-
ni patriotizem, drži tudi za etični patriotizem, ki ni nič manj premišlju-
joč in kritičen. Ker mora etični patriot skrbeti za »preteklo moralno po-
dobo svoje države in za njene implikacije za sodobnost«, za to, da so ne-
moralni zakoni, prakse in politika njegove skupnosti »indentificirani,
priznani in razgaljeni« (Primoratz, 2006: 103), potem tudi uporaba vsaj
nekaterih oblik poučevanja zgodovine v šolah kot sredstva za promocijo
patriotizma17 ne more vzgajati za etični patriotizem. Celo več – zahteva
po »plemeniti, moralizirajoči zgodovini: panteonu herojev, ki podelju-
jejo legitimnost centralnim institucijam in s katerimi je vredno tekmo-
vati« (Galston, 1991: 244), je ovira pri vzgoji za etični patriotizem. Kant,
na primer, pravi, da bi uporaba »t i. plemenitih dejanj«, ki se jih ponudi
»otrokom kot zgled«, da bi v njih vzpodbudili naklonjenost do takšnih
dejanj in izvabili njihov entuziazem, morala biti zavrnjena, ker vodi v he-
teronomijo (Kant, 1996: 263). To pa zato, ker »morala ne temelji na imi-
taciji obnašanja drugih in morebitnem občudovanju, ki ga to obnašanje
povzroča«. Celo če pri določenemu človeku takšen odnos vzbudi krepo-
stna dejanja, jih prikrajša za »njihovo kritično refleksijo in jih pusti v po-
ložaju nedoletnosti. Občudovanje drugih pogosto oslepi osebo in jo od-
ne bo »zmanjšal svoje vloge v kolektivni moralni odgovornosti za napake v preteklosti ali sedanjosti,
ampak jih bo raje voljno vzel nase« in »deloval temu primerno« (Primoratz, 2006: 100).
16 A takšen način poučevanja patriotizma je, če sledimo Brighousu, problematičen, tudi če je uspešen,
ker »veliko tvega na ravni kršenja liberalnih principov legitimnosti« (Brighouse, 2006: 114). Država
namreč šole uporablja za »produciranje čustvovanja pri ljudstvu, ki je načrtovano za pridobitev pri-
voljenja zanj«. Ker je to privoljenje – ki je »legitimiranje le v tej meri, da zastopstvo, ki se ga priznava,
ni z manipulacijo privedlo ljudi do strinjanja« – »proizvedeno in ne pridobljeno«, »ne legitimizira«
(ibid.: 108–109).
17 V svoji prepričljivi kritiki takšne uporabe zgodovine Brighouse navede dober razlog za to, da je
»zgodovina še posebej neprimerna disciplina za udejanjanje vzgoje za patriotizem v šolah (Brighou-
se, 2003: 158).
