Page 79 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 79
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
vrne od avtonomije« (Chalier, 1998: 86). Če hočemo poučevati zgodo-
vino tako, kot to zahteva Galston, pravi Archard,
»moramo selekcionirati, pretiravati, pozabljati, pripovedovati mite, tvoriti
fikcije in lagati. A telos izobraževanja je zagotovo resnica, njegov določujo-
či ideal pa kritično mišljenje. Izobraževanje, ki zavestno uči patriotizem, je
prav verjetno nevredno svojega imena. Izobraževanje, ki je zvesto idealu iz-
koreninjenega kritičnega razuma, ne more učiti patriotizma. Izobraževanje,
ki pozablja, kaj dela, ko uči patriotizem, zagotovo ni zares izobraževanje«
(Archard, 1999: 166).
Zato se zdi, da so vsaj te oblike tradicionalne vzgoje za patriotizem,
paradoksno, bolj ovira kot sredstvo pri izobraževanju ali vzgoji za etič-
ni patriotizem. Če to drži, potem sta takšno izobraževanje ali vzgoja v
najboljšem primeru nepotrebna. Povrh tega pa, če etičnega patriotizma
ni mogoče »učiti« – kot sledi iz Primoracove že omenjene trditve, da
zmernega patriotizma ni mogoče »učiti« –, potem je katera koli vrsta
poučevanja nepotrebna. Enak zaključek sledi tudi iz teze, da je etični pa-
triotizem moralna dolžnost le za tiste posameznike, ki že so patrioti ali
ki se počutijo in obnašajo, kot bi bili etični patrioti.
Torej, čeprav je etični patriotizem moralna dolžnost, vzgoja zanj ni
moralno nujna niti za vse posameznike (ker je moralna dolžnost le za
etične patriote) niti za etične patriote same (ker je ne potrebujejo).
Za patriotizem lahko tudi upravičeno rečemo, da je izredno močno
čustvo. Vendar Anthony Giddens v okviru svojega razmisleka o naravi
sociologije k temu doda relevanten poudarek glede narave čustev: »[…]
kar se lahko zdijo ‚naravno dana‘ človeška občutja in čustva, je dejansko
pod prežemajočim vplivom družbenih dejavnikov« (Giddens, 1994: 11).
Filozof Robert Nozick pa na konceptualni ravni opozarja, da imajo ču-
stva kompleksno strukturo, v kateri imajo bistveno vlogo tri komponen-
te: prepričanje, evalvacija oziroma presoja vrednosti in občutenje. Obču-
tek je res notranje doživetje, ki ima za subjekt lahko magične razsežno-
sti, vendar ostali dve komponenti ne spadata v isti register. Prepričanje je
dostopno zunanji presoji in je bodisi resnično bodisi neresnično, evalva-
cija pa je bodisi pravilna bodisi nepravilna, tako da se oba, tako prepriča-
nje kot evalvacija, umeščata na raven vednosti, racionalnega govora in ar-
gumentacije (Nozick, 1989: 87–89).
Za bolj celovito sliko pa je orisano notranjo strukturo patriotizma
potrebno dopolniti še z zunanjo strukturo. Tudi to je mogoče analizira-
ti na dveh ravneh: na ravni posameznika – kolikor upoštevamo izpelja-
vo Aleša Debeljaka (2003) o koncentričnih krogih identitet posamezni-
ka, v katere je umeščena posameznikova identifikacija z domovino. In na
vrne od avtonomije« (Chalier, 1998: 86). Če hočemo poučevati zgodo-
vino tako, kot to zahteva Galston, pravi Archard,
»moramo selekcionirati, pretiravati, pozabljati, pripovedovati mite, tvoriti
fikcije in lagati. A telos izobraževanja je zagotovo resnica, njegov določujo-
či ideal pa kritično mišljenje. Izobraževanje, ki zavestno uči patriotizem, je
prav verjetno nevredno svojega imena. Izobraževanje, ki je zvesto idealu iz-
koreninjenega kritičnega razuma, ne more učiti patriotizma. Izobraževanje,
ki pozablja, kaj dela, ko uči patriotizem, zagotovo ni zares izobraževanje«
(Archard, 1999: 166).
Zato se zdi, da so vsaj te oblike tradicionalne vzgoje za patriotizem,
paradoksno, bolj ovira kot sredstvo pri izobraževanju ali vzgoji za etič-
ni patriotizem. Če to drži, potem sta takšno izobraževanje ali vzgoja v
najboljšem primeru nepotrebna. Povrh tega pa, če etičnega patriotizma
ni mogoče »učiti« – kot sledi iz Primoracove že omenjene trditve, da
zmernega patriotizma ni mogoče »učiti« –, potem je katera koli vrsta
poučevanja nepotrebna. Enak zaključek sledi tudi iz teze, da je etični pa-
triotizem moralna dolžnost le za tiste posameznike, ki že so patrioti ali
ki se počutijo in obnašajo, kot bi bili etični patrioti.
Torej, čeprav je etični patriotizem moralna dolžnost, vzgoja zanj ni
moralno nujna niti za vse posameznike (ker je moralna dolžnost le za
etične patriote) niti za etične patriote same (ker je ne potrebujejo).
Za patriotizem lahko tudi upravičeno rečemo, da je izredno močno
čustvo. Vendar Anthony Giddens v okviru svojega razmisleka o naravi
sociologije k temu doda relevanten poudarek glede narave čustev: »[…]
kar se lahko zdijo ‚naravno dana‘ človeška občutja in čustva, je dejansko
pod prežemajočim vplivom družbenih dejavnikov« (Giddens, 1994: 11).
Filozof Robert Nozick pa na konceptualni ravni opozarja, da imajo ču-
stva kompleksno strukturo, v kateri imajo bistveno vlogo tri komponen-
te: prepričanje, evalvacija oziroma presoja vrednosti in občutenje. Obču-
tek je res notranje doživetje, ki ima za subjekt lahko magične razsežno-
sti, vendar ostali dve komponenti ne spadata v isti register. Prepričanje je
dostopno zunanji presoji in je bodisi resnično bodisi neresnično, evalva-
cija pa je bodisi pravilna bodisi nepravilna, tako da se oba, tako prepriča-
nje kot evalvacija, umeščata na raven vednosti, racionalnega govora in ar-
gumentacije (Nozick, 1989: 87–89).
Za bolj celovito sliko pa je orisano notranjo strukturo patriotizma
potrebno dopolniti še z zunanjo strukturo. Tudi to je mogoče analizira-
ti na dveh ravneh: na ravni posameznika – kolikor upoštevamo izpelja-
vo Aleša Debeljaka (2003) o koncentričnih krogih identitet posamezni-
ka, v katere je umeščena posameznikova identifikacija z domovino. In na
