Page 75 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 75
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
ločajo specifičnih dejanj in odločitev, kaj storiti, je prepuščena posame-
zniku« (Kleingeld, 2003: 307). Ključno vprašanje tu je, ali ta širina mi-
šljenja dopušča preferenčno obravnavo rojakov. Kantovo stališče je v zve-
zi s tem problemom dvoumno. Na eni strani pravi, da je
»ekskluzionistova navezanost na skupine, kot so verske sekte, uničujoča za
splošno ljubezen do človeštva; ljudi, ki jih doleti takšna navezanost, prive-
de do tega, da ravnajo tako, kot da niso del človeštva kot celote in kot da jih
mora skrbeti le za določeno skupino ljudi« (Kant, 2003: 673).
Na drugi strani pa Kant utemeljuje, da je ljubezen do lastne države
dolžnost (Kant, 2003: 673),11 saj človek ne sme biti navezan zgolj na svet
človeštva v celoti – ker »zaradi preveč splošnosti raztrese svojo naklo-
njenost in povsem izgubi kakršno koli posebno osebno vdanost« (ibid.:
673). Vendar pa je Kantov zagovor patriotizma kot dolžnosti povezan z
njegovo zahtevo po tem, da mora patriot ne le ljubiti svojo lastno državo,
ampak se mora prav tako »nagibati k temu, da spodbuja dobrobit celo-
tnega sveta« (ibid.: 673–674). Iz tega sledi, da patriotizem in kozmopo-
litizem nista nujno v sporu in da je dolžnost državljanskega patriotizma
(dolžnost ljubiti svoje rojake) združljiva s kozmopolitskimi dolžnostmi
(dolžnost splošne ljubezni do človeštva) (Kleingeld, 2003: 311).
Kakor koli že, v svojih zadnjih analizah Primorac izpostavlja dve
stvari. Prvič, da njegova trditev, da patriotizem ni niti moralna dolžnost
niti moralna vrlina, ampak je v najboljšem primeru zgolj moralno do-
pusten, predpostavlja običajno »razumevanje patriotizma kot posebno
skrb za politično, ekonomsko in kulturno dobrobit« lastne države. Dru-
gič, da »morda nekoga ne skrbi toliko za »zemeljske« interese« lastne
države, »ampak veliko bolj za njeno moralno dobrobit: za to, da so nje-
na politika, njeni zakoni in institucije pravične in humane. Tudi to je pa-
triotizem,« pravi Primorac, toda neke posebne »etične vrste« (Primo-
ratz in Pavkovic, 2007: 3),12 ki je lahko v določenih okoliščinah moral-
11 Na prvi pogled se zdi, da je ta trditev v nasprotju s prej omenjeno, kjer Kant zagovarja prav nasprotno,
namreč, da je »dolžnost ljubiti absurdna«, ker je »ljubezen stvar čustev, ne volje«, in zato »ne morem
ljubiti, ker hočem, še manj zato, ker moram« (Kant, 2003a: 161). A v tem primeru, kjer Kant trdi, da je
ljubezen do države dolžnost, ne misli »ljubezni kot čustva«, ampak »praktično ljubezen« kot »ma-
ksimo naklonjenosti« (Kleingeld, 2003: 314).
12 »Posameznik je običajno v veliko boljšem položaju, da identificira, kritizira in poskuša spremeni-
ti nemoralne politike in prakse v svoji državi, med svojimi ljudmi, kot v tuji državi in med tujimi lju-
dmi. Sprejem ugodnosti, ki izhajajo iz nemoralne politike in prakse v posameznikovi državi ali iz
članstva v neki politični skupnosti, ustvarja določeno vrsto kolektivne moralne odgovornosti. Tudi
demokracija nalaga določeno vrsto kolektivne odgovornosti za sprejete in vsiljene zakone, za politi-
ko. ustvarjeno in izvedeno v imenu vseh polnoletnih državljanov. Na takšen način sta moralna iden-
titeta in integriteta posameznika povezana z moralno identiteto in integriteto njegove države in po-
litične skupnosti« (Primoratz in Pavkovic, 2007: 6–7).
ločajo specifičnih dejanj in odločitev, kaj storiti, je prepuščena posame-
zniku« (Kleingeld, 2003: 307). Ključno vprašanje tu je, ali ta širina mi-
šljenja dopušča preferenčno obravnavo rojakov. Kantovo stališče je v zve-
zi s tem problemom dvoumno. Na eni strani pravi, da je
»ekskluzionistova navezanost na skupine, kot so verske sekte, uničujoča za
splošno ljubezen do človeštva; ljudi, ki jih doleti takšna navezanost, prive-
de do tega, da ravnajo tako, kot da niso del človeštva kot celote in kot da jih
mora skrbeti le za določeno skupino ljudi« (Kant, 2003: 673).
Na drugi strani pa Kant utemeljuje, da je ljubezen do lastne države
dolžnost (Kant, 2003: 673),11 saj človek ne sme biti navezan zgolj na svet
človeštva v celoti – ker »zaradi preveč splošnosti raztrese svojo naklo-
njenost in povsem izgubi kakršno koli posebno osebno vdanost« (ibid.:
673). Vendar pa je Kantov zagovor patriotizma kot dolžnosti povezan z
njegovo zahtevo po tem, da mora patriot ne le ljubiti svojo lastno državo,
ampak se mora prav tako »nagibati k temu, da spodbuja dobrobit celo-
tnega sveta« (ibid.: 673–674). Iz tega sledi, da patriotizem in kozmopo-
litizem nista nujno v sporu in da je dolžnost državljanskega patriotizma
(dolžnost ljubiti svoje rojake) združljiva s kozmopolitskimi dolžnostmi
(dolžnost splošne ljubezni do človeštva) (Kleingeld, 2003: 311).
Kakor koli že, v svojih zadnjih analizah Primorac izpostavlja dve
stvari. Prvič, da njegova trditev, da patriotizem ni niti moralna dolžnost
niti moralna vrlina, ampak je v najboljšem primeru zgolj moralno do-
pusten, predpostavlja običajno »razumevanje patriotizma kot posebno
skrb za politično, ekonomsko in kulturno dobrobit« lastne države. Dru-
gič, da »morda nekoga ne skrbi toliko za »zemeljske« interese« lastne
države, »ampak veliko bolj za njeno moralno dobrobit: za to, da so nje-
na politika, njeni zakoni in institucije pravične in humane. Tudi to je pa-
triotizem,« pravi Primorac, toda neke posebne »etične vrste« (Primo-
ratz in Pavkovic, 2007: 3),12 ki je lahko v določenih okoliščinah moral-
11 Na prvi pogled se zdi, da je ta trditev v nasprotju s prej omenjeno, kjer Kant zagovarja prav nasprotno,
namreč, da je »dolžnost ljubiti absurdna«, ker je »ljubezen stvar čustev, ne volje«, in zato »ne morem
ljubiti, ker hočem, še manj zato, ker moram« (Kant, 2003a: 161). A v tem primeru, kjer Kant trdi, da je
ljubezen do države dolžnost, ne misli »ljubezni kot čustva«, ampak »praktično ljubezen« kot »ma-
ksimo naklonjenosti« (Kleingeld, 2003: 314).
12 »Posameznik je običajno v veliko boljšem položaju, da identificira, kritizira in poskuša spremeni-
ti nemoralne politike in prakse v svoji državi, med svojimi ljudmi, kot v tuji državi in med tujimi lju-
dmi. Sprejem ugodnosti, ki izhajajo iz nemoralne politike in prakse v posameznikovi državi ali iz
članstva v neki politični skupnosti, ustvarja določeno vrsto kolektivne moralne odgovornosti. Tudi
demokracija nalaga določeno vrsto kolektivne odgovornosti za sprejete in vsiljene zakone, za politi-
ko. ustvarjeno in izvedeno v imenu vseh polnoletnih državljanov. Na takšen način sta moralna iden-
titeta in integriteta posameznika povezana z moralno identiteto in integriteto njegove države in po-
litične skupnosti« (Primoratz in Pavkovic, 2007: 6–7).
