Page 74 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 74
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
Povsem nasprotno misli Primorac, ki pravi, da »zmernemu patriotiz-
mu manjka pozitivne moralne pomembnosti. Ni niti moralno obvezen
niti moralno vreden, če ga svobodno privzamemo; bolj je moralno indi-
ferentna preferenca, dopustna, dokler se drži znotraj ustreznih moral-
nih vezi« (Primoratz in Pavkovic, 2007: 3). To je zanj razlog za to, da je
zmerni patriotizem, v najboljšem primeru, moralno dopusten, a »biti
patriot ni niti moralna dolžnost niti moralna vrlina in nima pozitivne
moralne vrednosti« (Primoratz, 2002b: 456). V svojem odgovoru na to
kritiko Nathanson priznava, da zmerni patriotizem ni moralna dolžnost
(Nathanson, 2007: 86). Prav tako priznava, da so »dejanja in lastnosti
lahko moralno dopustne, a jim še vedno manjka pozitivna moralna vre-
dnost«, kljub temu pa misli, da je to,
»ali so drže moralno vredne ali ne, razvidno iz dejanj, ki jih podpirajo. Tako
kot je skrajni patriotizem moralno zlo, ker vodi v vojne in v brezbrižnost do
drugih, tako je zmerni patriotizem vrlina, ker lahko ljudi vodi do tega, da na-
redijo koristne stvari, ki jih drugače morda ne bi storili« (ibid.: 85).
Če na primer patriotizem ljudi privede do tega, da darujejo denar
domačim dobrodelnim ustanovam, da bi tako pomagali rojakom, ki de-
nar potrebujejo, potem je to po Nathansonovem mnenju, vrlina. Zdaj
pa predpostavimo, da so te donacije posledica prav njihovega patriotiz-
ma, torej zelo specifične skrbi za njihove rojake. V tem primeru se zdi, da
je patriotizem supererogatorna vrlina, se pravi izvršitev dejanja, ki pre-
sega to, kar od nas zahteva dolžnost. Ampak ali je? Na prvi pogled se
zdi, da je, ker patriotizem lahko razumemo kot »skrb, ki gre preko tega,
kar smo dolžni drugim ljudem in skupnostim« (Primoratz, 2007: 31).
V tem kontekstu se patriotizem kaže kot razširitev skrbi za druge, ki je
splošna moralna dolžnost. Glede na to se tudi zdi, da so patrioti – rav-
no zato, ker kažejo »skrb za dobrobit drugih, daleč prek stopnje skrbi za
druge, ki se jo pričakuje od vsakega izmed nas« – moralno boljše osebe,
»kot smo vsi ostali (če ni drugih razlik med nami)« (ibid.: 31). Protiar-
gument, ki ga navaja Primorac, je, da bi sprejetje takšne pristranskosti
impliciralo, da so tudi druge vrste pristranskosti (rasizem, seksizem itn.)
moralno vredne (ibid.: 31). Ampak ali to pomeni, da je pristranskost ve-
dno moralno nesprejemljiva in da bi ljudi morali obravnavati enako, ker
imajo enak moralni status? Odgovor je odvisen od tega, kako razumemo
to dolžnost. V kontekstu Kantove etike je dolžnost bodisi popolna ali ne-
popolna. Popolne dolžnosti zahtevajo enako obravnavo, medtem ko ne-
popolne dolžnosti »dovoljujejo svobodo v tem, kako in v kakšni meri jih
nekdo opušča. Dolžnosti, kot so dolžnost pomagati drugim v stiski [...],
zahtevajo od nekoga, da privzame določene maksime; te dolžnosti ne do-
Povsem nasprotno misli Primorac, ki pravi, da »zmernemu patriotiz-
mu manjka pozitivne moralne pomembnosti. Ni niti moralno obvezen
niti moralno vreden, če ga svobodno privzamemo; bolj je moralno indi-
ferentna preferenca, dopustna, dokler se drži znotraj ustreznih moral-
nih vezi« (Primoratz in Pavkovic, 2007: 3). To je zanj razlog za to, da je
zmerni patriotizem, v najboljšem primeru, moralno dopusten, a »biti
patriot ni niti moralna dolžnost niti moralna vrlina in nima pozitivne
moralne vrednosti« (Primoratz, 2002b: 456). V svojem odgovoru na to
kritiko Nathanson priznava, da zmerni patriotizem ni moralna dolžnost
(Nathanson, 2007: 86). Prav tako priznava, da so »dejanja in lastnosti
lahko moralno dopustne, a jim še vedno manjka pozitivna moralna vre-
dnost«, kljub temu pa misli, da je to,
»ali so drže moralno vredne ali ne, razvidno iz dejanj, ki jih podpirajo. Tako
kot je skrajni patriotizem moralno zlo, ker vodi v vojne in v brezbrižnost do
drugih, tako je zmerni patriotizem vrlina, ker lahko ljudi vodi do tega, da na-
redijo koristne stvari, ki jih drugače morda ne bi storili« (ibid.: 85).
Če na primer patriotizem ljudi privede do tega, da darujejo denar
domačim dobrodelnim ustanovam, da bi tako pomagali rojakom, ki de-
nar potrebujejo, potem je to po Nathansonovem mnenju, vrlina. Zdaj
pa predpostavimo, da so te donacije posledica prav njihovega patriotiz-
ma, torej zelo specifične skrbi za njihove rojake. V tem primeru se zdi, da
je patriotizem supererogatorna vrlina, se pravi izvršitev dejanja, ki pre-
sega to, kar od nas zahteva dolžnost. Ampak ali je? Na prvi pogled se
zdi, da je, ker patriotizem lahko razumemo kot »skrb, ki gre preko tega,
kar smo dolžni drugim ljudem in skupnostim« (Primoratz, 2007: 31).
V tem kontekstu se patriotizem kaže kot razširitev skrbi za druge, ki je
splošna moralna dolžnost. Glede na to se tudi zdi, da so patrioti – rav-
no zato, ker kažejo »skrb za dobrobit drugih, daleč prek stopnje skrbi za
druge, ki se jo pričakuje od vsakega izmed nas« – moralno boljše osebe,
»kot smo vsi ostali (če ni drugih razlik med nami)« (ibid.: 31). Protiar-
gument, ki ga navaja Primorac, je, da bi sprejetje takšne pristranskosti
impliciralo, da so tudi druge vrste pristranskosti (rasizem, seksizem itn.)
moralno vredne (ibid.: 31). Ampak ali to pomeni, da je pristranskost ve-
dno moralno nesprejemljiva in da bi ljudi morali obravnavati enako, ker
imajo enak moralni status? Odgovor je odvisen od tega, kako razumemo
to dolžnost. V kontekstu Kantove etike je dolžnost bodisi popolna ali ne-
popolna. Popolne dolžnosti zahtevajo enako obravnavo, medtem ko ne-
popolne dolžnosti »dovoljujejo svobodo v tem, kako in v kakšni meri jih
nekdo opušča. Dolžnosti, kot so dolžnost pomagati drugim v stiski [...],
zahtevajo od nekoga, da privzame določene maksime; te dolžnosti ne do-
