Page 73 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 73
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
prečuje, da pokažejo skrb tudi za druge države in njihove državljane. Še
več, zmerni patriotizem dopušča, da v določenih okoliščinah skrb za lju-
di na splošno prevlada nad skrbjo za lastno državo in rojake. To pome-
ni, da takšna vrsta patriotizma – v nasprotju s skrajnim patriotizmom,
ki vedno daje prednost interesom lastne države, ko ta pride v konflikt z
interesi drugih držav – ni ekskluzivna. Ni ekskluzivna še v drugem smi-
slu: zmerni patrioti so, za razliko od skrajnih, pripravljeni univerzalizi-
rati svojo zahtevo, da jim je dovoljeno biti pristranski v odnosu do svoje
države (Primoratz, 2002a: 189–190).9 Poleg tega pa se od njih ne priča-
kuje, da podpirajo svojo državo brezpogojno in nekritično. V nasprotju s
skrajnimi patrioti, ki so ponavadi vnaprej prepričani, da ima njihova dr-
žava vedno prav, zmerni patrioti niso. Zato so zmerni patrioti pripravlje-
ni kritično soditi svojo državo, njeno politiko, cilje in sredstva, ki se jih
uporablja za dosego teh ciljev. Ker je njihova podpora državi odvisna od
rezultatov takšnih sodb, je iz tega razvidno, da je njihova podpora lastni
državi pogojna. Za zmerne patriote torej ni dovolj, da je država njihova
država, naj ima prav ali naj se moti. Od nje »bodo tudi pričakovali, da iz-
polnjuje nekatere moralne zahteve« in si s tem zasluži njihovo podporo,
vdanost in posebno skrb za njene interese in dobrobit. Če ji pri izpolnje-
vanju zahtev ne uspe, je ne bodo več podpirali (ibid.: 190).10
Če sledimo Nathansonu, zmerni patriotizem – ki vključuje dajanje
prednosti lastni državi, »večjo ljubezen do nje in večjo skrb za njeno do-
brobit«, a le ko »je v mejah tega, kar je moralno dopustno« – nima »no-
bene od grozljivih implikacij, ki jih Tolstoj pripisuje« vsakemu patrio-
tizmu. Kot takšen je zmerni patriotizem moralno sprejemljiv. A vpra-
šanje je, ali je tudi moralna vrlina. Nathanson pravi, da je. Po njegovem
mnenju je patriotizem vrlina, »dokler dejanja, ki jih podpira, niso sama
nemoralna«, in nasprotno, »ko skrb za lastno državo ljudi oslepi za le-
gitimne zahteve in interese drugih narodov, takrat patriotizem postane
moralno zlo« (Nathanson, 2002: 90). Ker zmerni patriotizem priznava
omejitve, ki jih prinaša univerzalna morala, je vrlina. Če je vrlina, potem
je nekaj, kar ima pozitivno moralno vrednost.
9 Ta zahteva je zaradi svoje univerzabilnosti (kar pomeni, da ne smemo tvoriti različnih moralnih
sodb o dveh situacijah, glede katerih se strinjamo, da sta identični) legitimna moralna sodba, kajti
univerzabilnost je nujna značilnost moralne sodbe.
10 Če je ta opis zmernega patriotizma pravilen, potem se zdi, da ni večje razlike med njegovimi prista-
ši in liberalci v odnosu do lastne države. Kot poudarja Appiah: »Noben liberalec ne sme reči ‚Moja
država, naj ima prav ali ne‘, ker liberalizem vključuje niz političnih principov, ki jim država lahko ne
uspe slediti; in liberalec ne bo imel nobene posebne zvestobe do neliberalne države, ker liberalci ce-
nijo ljudi bolj kot skupnosti« (Appiah, 2002: 24).
prečuje, da pokažejo skrb tudi za druge države in njihove državljane. Še
več, zmerni patriotizem dopušča, da v določenih okoliščinah skrb za lju-
di na splošno prevlada nad skrbjo za lastno državo in rojake. To pome-
ni, da takšna vrsta patriotizma – v nasprotju s skrajnim patriotizmom,
ki vedno daje prednost interesom lastne države, ko ta pride v konflikt z
interesi drugih držav – ni ekskluzivna. Ni ekskluzivna še v drugem smi-
slu: zmerni patrioti so, za razliko od skrajnih, pripravljeni univerzalizi-
rati svojo zahtevo, da jim je dovoljeno biti pristranski v odnosu do svoje
države (Primoratz, 2002a: 189–190).9 Poleg tega pa se od njih ne priča-
kuje, da podpirajo svojo državo brezpogojno in nekritično. V nasprotju s
skrajnimi patrioti, ki so ponavadi vnaprej prepričani, da ima njihova dr-
žava vedno prav, zmerni patrioti niso. Zato so zmerni patrioti pripravlje-
ni kritično soditi svojo državo, njeno politiko, cilje in sredstva, ki se jih
uporablja za dosego teh ciljev. Ker je njihova podpora državi odvisna od
rezultatov takšnih sodb, je iz tega razvidno, da je njihova podpora lastni
državi pogojna. Za zmerne patriote torej ni dovolj, da je država njihova
država, naj ima prav ali naj se moti. Od nje »bodo tudi pričakovali, da iz-
polnjuje nekatere moralne zahteve« in si s tem zasluži njihovo podporo,
vdanost in posebno skrb za njene interese in dobrobit. Če ji pri izpolnje-
vanju zahtev ne uspe, je ne bodo več podpirali (ibid.: 190).10
Če sledimo Nathansonu, zmerni patriotizem – ki vključuje dajanje
prednosti lastni državi, »večjo ljubezen do nje in večjo skrb za njeno do-
brobit«, a le ko »je v mejah tega, kar je moralno dopustno« – nima »no-
bene od grozljivih implikacij, ki jih Tolstoj pripisuje« vsakemu patrio-
tizmu. Kot takšen je zmerni patriotizem moralno sprejemljiv. A vpra-
šanje je, ali je tudi moralna vrlina. Nathanson pravi, da je. Po njegovem
mnenju je patriotizem vrlina, »dokler dejanja, ki jih podpira, niso sama
nemoralna«, in nasprotno, »ko skrb za lastno državo ljudi oslepi za le-
gitimne zahteve in interese drugih narodov, takrat patriotizem postane
moralno zlo« (Nathanson, 2002: 90). Ker zmerni patriotizem priznava
omejitve, ki jih prinaša univerzalna morala, je vrlina. Če je vrlina, potem
je nekaj, kar ima pozitivno moralno vrednost.
9 Ta zahteva je zaradi svoje univerzabilnosti (kar pomeni, da ne smemo tvoriti različnih moralnih
sodb o dveh situacijah, glede katerih se strinjamo, da sta identični) legitimna moralna sodba, kajti
univerzabilnost je nujna značilnost moralne sodbe.
10 Če je ta opis zmernega patriotizma pravilen, potem se zdi, da ni večje razlike med njegovimi prista-
ši in liberalci v odnosu do lastne države. Kot poudarja Appiah: »Noben liberalec ne sme reči ‚Moja
država, naj ima prav ali ne‘, ker liberalizem vključuje niz političnih principov, ki jim država lahko ne
uspe slediti; in liberalec ne bo imel nobene posebne zvestobe do neliberalne države, ker liberalci ce-
nijo ljudi bolj kot skupnosti« (Appiah, 2002: 24).
