Page 71 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 71
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
met presoje in njena neustreznost je ugotovljena prav z uporabo nekaterih
‚pristnih standardov [moralne] presoje‘« (ibid.: 453).
Primorac tudi zavrača drugo možno razlago, namreč tisto, da se po-
sameznik ne sme osvoboditi zvestobe svoji skupnosti in njene morale
zato, ker bi to dejanje bilo nehvaležno. Razlog za zavrnitev te razlage je
naslednji:
»če me je moja skupnost oskrbela z moralno vzgojo in ne indoktrinacijo,
mi je s tem dala ne le določene norme in vrednote, v skladu s katerimi naj
živim in presojam sebe in druge«, ampak me je oskrbela tudi z [zmožno-
stjo], da mislim z lastno glavo o moralnih vprašanjih. Če je tako, moram to
zmožnost uporabljati in slediti sklepom, do katerih me vodi lastno razsoja-
nje, »ne pa se nekritično držati norm in vrednot svoje skupnosti. To lahko
razumemo kot najbolj primerno obliko hvaležnosti do svoje skupnosti, in ne
odsotnost le-te« (ibid.: 453).
Poleg tega Nathanson trdi, da je MacIntyre v svoji razlagi patriotiz-
ma napravil tudi napačen korak od komunitarizma k patriotizmu:
»[c]elo če so njegove komunitaristične predstave o morali pravilne in celo
če proces moralnega razvoja zagotavlja, da se bo pojavila skupinska pripa-
dnost kot osrednja vrlina, iz tega ne sledi nikakršen zaključek o pomemb-
nosti patriotizma. Skupina, ki ji prvenstveno dolgujemo zvestobo, je skupi-
na, od katere smo prejeli naše moralno razumevanje. In to ni nujno skupnost
kot celota ali katerakoli politična entiteta. Lahko je naša družina, naše me-
sto, naša religija. Nacija ni nujno vir moralnosti ali primarni predmet naše lo-
jalnosti« (Nathanson, 2002: 99–100).
Če je ta argument pravilen, potem MacIntyrejevea trditev, da je pa-
triotizem nujno moralna vrlina, ne more biti resnična. Celo več, MacIn-
tyre sam priznava, da imajo liberalni kritiki prav, ko mislijo, da je »pa-
triotizem moralno nevaren fenomen« (MacIntyre, 1984: 54). Patrioti-
zem je moralno nevaren, ker občasno »od mene zahteva, da podpiram
in delam v dobro nekaterih iniciativ svojega naroda kot ključnih za na-
rodov celostni projekt in morda tudi za njegov obstoj, tudi takrat, ko ta
projekt ni v najboljšem interesu celotnega človeštva« (ibid.: 53). To po-
meni, da je takšen patriotizem, kot ga zagovarja MacIntyre, moralno ne-
varen, ker dopušča postavitev tistega, kar je »dobro za določen narod,
nad tisto, kar je dobro za ljudi nasploh« (Nathanson, 2002: 100). Zdi se,
da takšen patriotizem vključuje tudi zavrnitev tako temeljnih moralnih
vrednot, kot sta »univerzalna pravičnost in človeška solidarnost« (Pri-
moratz in Pavkovic, 2007: 1). Če to drži, potem nimamo dobrega razlo-
ga za domnevo, da je takšen patriotizem resnično moralna vrlina. Po-
sledično nimamo niti razloga za misel, da je moralna dolžnost. Prav na-
met presoje in njena neustreznost je ugotovljena prav z uporabo nekaterih
‚pristnih standardov [moralne] presoje‘« (ibid.: 453).
Primorac tudi zavrača drugo možno razlago, namreč tisto, da se po-
sameznik ne sme osvoboditi zvestobe svoji skupnosti in njene morale
zato, ker bi to dejanje bilo nehvaležno. Razlog za zavrnitev te razlage je
naslednji:
»če me je moja skupnost oskrbela z moralno vzgojo in ne indoktrinacijo,
mi je s tem dala ne le določene norme in vrednote, v skladu s katerimi naj
živim in presojam sebe in druge«, ampak me je oskrbela tudi z [zmožno-
stjo], da mislim z lastno glavo o moralnih vprašanjih. Če je tako, moram to
zmožnost uporabljati in slediti sklepom, do katerih me vodi lastno razsoja-
nje, »ne pa se nekritično držati norm in vrednot svoje skupnosti. To lahko
razumemo kot najbolj primerno obliko hvaležnosti do svoje skupnosti, in ne
odsotnost le-te« (ibid.: 453).
Poleg tega Nathanson trdi, da je MacIntyre v svoji razlagi patriotiz-
ma napravil tudi napačen korak od komunitarizma k patriotizmu:
»[c]elo če so njegove komunitaristične predstave o morali pravilne in celo
če proces moralnega razvoja zagotavlja, da se bo pojavila skupinska pripa-
dnost kot osrednja vrlina, iz tega ne sledi nikakršen zaključek o pomemb-
nosti patriotizma. Skupina, ki ji prvenstveno dolgujemo zvestobo, je skupi-
na, od katere smo prejeli naše moralno razumevanje. In to ni nujno skupnost
kot celota ali katerakoli politična entiteta. Lahko je naša družina, naše me-
sto, naša religija. Nacija ni nujno vir moralnosti ali primarni predmet naše lo-
jalnosti« (Nathanson, 2002: 99–100).
Če je ta argument pravilen, potem MacIntyrejevea trditev, da je pa-
triotizem nujno moralna vrlina, ne more biti resnična. Celo več, MacIn-
tyre sam priznava, da imajo liberalni kritiki prav, ko mislijo, da je »pa-
triotizem moralno nevaren fenomen« (MacIntyre, 1984: 54). Patrioti-
zem je moralno nevaren, ker občasno »od mene zahteva, da podpiram
in delam v dobro nekaterih iniciativ svojega naroda kot ključnih za na-
rodov celostni projekt in morda tudi za njegov obstoj, tudi takrat, ko ta
projekt ni v najboljšem interesu celotnega človeštva« (ibid.: 53). To po-
meni, da je takšen patriotizem, kot ga zagovarja MacIntyre, moralno ne-
varen, ker dopušča postavitev tistega, kar je »dobro za določen narod,
nad tisto, kar je dobro za ljudi nasploh« (Nathanson, 2002: 100). Zdi se,
da takšen patriotizem vključuje tudi zavrnitev tako temeljnih moralnih
vrednot, kot sta »univerzalna pravičnost in človeška solidarnost« (Pri-
moratz in Pavkovic, 2007: 1). Če to drži, potem nimamo dobrega razlo-
ga za domnevo, da je takšen patriotizem resnično moralna vrlina. Po-
sledično nimamo niti razloga za misel, da je moralna dolžnost. Prav na-
