Page 72 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 72
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
sprotno, imamo dober razlog za zavrnitev patriotizma, ker je v moral-
nem smislu nekaj slabega.
In če imamo dober razlog za zavrnitev takšnega patriotizma, potem
imamo še boljši razlog za zavrnitev vseh bolj skrajnih oblik patriotizma.
Skrajni patriotizem je patriotizem, ki ne vključuje izključno le skrbi za
interese lastne države in rojakov, ampak od posameznikov zahteva tudi
promocijo interesov lastne države z vsemi sredstvi in na račun drugih
držav in njihovih državljanov. Kot pravi Lev Tolstoj, znani ruski pisatelj
in mislec, ki nam je priskrbel preprosto, a hkrati eno najmočnejših kri-
tik patriotizma, takšna zahteva skrajnega patriotizma jasno kaže na nje-
govo nemoralnost. Zakaj? Ker zanemarja interese vseh ljudi in je zato ne-
združljiva tako s principi moralne enakosti in s temeljnim moralnim za-
konom, ki nam – v obliki zlatega pravila – pravi, naj drugim ne storimo
tistega, kar ne želimo, da bi drugi storili nam. Patriotizem je nezdružljiv
s temeljnimi moralnimi principi, ker zahteva posebne dolžnosti do ro-
jakov. To pomeni, pravi Nathanson, da patriotizem namiguje na to, da
moramo z rojaki »ravnati bolje kot z drugimi ljudmi«, medtem ko naši
temeljni moralni principi slonijo na domnevi, da imajo ljudje v osnovi
pravico do enake moralne skrbi. »Zlato pravilo na primer ne pravi ‚stori
svojemu rojaku to, kar bi želel, da on stori tebi‘. Pravi ‚stori drugemu‘ in
odsotnost omejitve tega izraza na zgolj določene ljudi kaže, da so mišlje-
ni vsi drugi« (Nathanson, 1993: 7). Enako lahko rečemo za deset zapo-
vedi, Kantov kategorični imperativ itd.
Gledano s te perspektive skrajni patriotizem »krši zahtevo po uni-
verzalnosti in nepristranskosti moralne sodbe. Je arbitrarna, moralno
nelegitimna oblika pristranskosti« (Primoratz, 2002a: 189).8 To je ra-
zlog za zavrnitev ekstremnega patriotizma. A to ne pomeni, da mora biti
zavrnjena katera koli oblika patriotizma. Zdi se, da je vsaj t. i. zmerni pa-
triotizem, ki ga zagovarjajo Nathanson in drugi filozofi, lahko moral-
no sprejemljiv. Koncept zmernega patriotizma se skuša izogniti negativ-
nim karakteristikam tako »kozmopolitizma, ki ne dopušča nikakršnih
navezanosti ali zvestobe lastni državi in rojakom, kot skrajnemu patrio-
tizmu, ki zavrača univerzalne moralne obravnave (razen tistih, ki so nuj-
no vključene v moralo določene države)« (Primoratz, 2007: 25). Zmer-
ni patriotizem ljudem dopušča, da promovirajo interese lastne države, a
le v soglasju z univerzalnimi moralnimi principi. Njegovi privrženci lah-
ko izražajo posebno skrb za svojo državo in rojake, vendar jim to ne pre-
8 Prav tako ni mogoče teoretsko prepričljivo braniti teze o patriotski dolžnosti kot vrsti posebne dol-
žnosti do sodržavljanov (in samo do njih), ki izhaja iz intrinzične vrednosti državljanstva (Klampfer,
1998).
sprotno, imamo dober razlog za zavrnitev patriotizma, ker je v moral-
nem smislu nekaj slabega.
In če imamo dober razlog za zavrnitev takšnega patriotizma, potem
imamo še boljši razlog za zavrnitev vseh bolj skrajnih oblik patriotizma.
Skrajni patriotizem je patriotizem, ki ne vključuje izključno le skrbi za
interese lastne države in rojakov, ampak od posameznikov zahteva tudi
promocijo interesov lastne države z vsemi sredstvi in na račun drugih
držav in njihovih državljanov. Kot pravi Lev Tolstoj, znani ruski pisatelj
in mislec, ki nam je priskrbel preprosto, a hkrati eno najmočnejših kri-
tik patriotizma, takšna zahteva skrajnega patriotizma jasno kaže na nje-
govo nemoralnost. Zakaj? Ker zanemarja interese vseh ljudi in je zato ne-
združljiva tako s principi moralne enakosti in s temeljnim moralnim za-
konom, ki nam – v obliki zlatega pravila – pravi, naj drugim ne storimo
tistega, kar ne želimo, da bi drugi storili nam. Patriotizem je nezdružljiv
s temeljnimi moralnimi principi, ker zahteva posebne dolžnosti do ro-
jakov. To pomeni, pravi Nathanson, da patriotizem namiguje na to, da
moramo z rojaki »ravnati bolje kot z drugimi ljudmi«, medtem ko naši
temeljni moralni principi slonijo na domnevi, da imajo ljudje v osnovi
pravico do enake moralne skrbi. »Zlato pravilo na primer ne pravi ‚stori
svojemu rojaku to, kar bi želel, da on stori tebi‘. Pravi ‚stori drugemu‘ in
odsotnost omejitve tega izraza na zgolj določene ljudi kaže, da so mišlje-
ni vsi drugi« (Nathanson, 1993: 7). Enako lahko rečemo za deset zapo-
vedi, Kantov kategorični imperativ itd.
Gledano s te perspektive skrajni patriotizem »krši zahtevo po uni-
verzalnosti in nepristranskosti moralne sodbe. Je arbitrarna, moralno
nelegitimna oblika pristranskosti« (Primoratz, 2002a: 189).8 To je ra-
zlog za zavrnitev ekstremnega patriotizma. A to ne pomeni, da mora biti
zavrnjena katera koli oblika patriotizma. Zdi se, da je vsaj t. i. zmerni pa-
triotizem, ki ga zagovarjajo Nathanson in drugi filozofi, lahko moral-
no sprejemljiv. Koncept zmernega patriotizma se skuša izogniti negativ-
nim karakteristikam tako »kozmopolitizma, ki ne dopušča nikakršnih
navezanosti ali zvestobe lastni državi in rojakom, kot skrajnemu patrio-
tizmu, ki zavrača univerzalne moralne obravnave (razen tistih, ki so nuj-
no vključene v moralo določene države)« (Primoratz, 2007: 25). Zmer-
ni patriotizem ljudem dopušča, da promovirajo interese lastne države, a
le v soglasju z univerzalnimi moralnimi principi. Njegovi privrženci lah-
ko izražajo posebno skrb za svojo državo in rojake, vendar jim to ne pre-
8 Prav tako ni mogoče teoretsko prepričljivo braniti teze o patriotski dolžnosti kot vrsti posebne dol-
žnosti do sodržavljanov (in samo do njih), ki izhaja iz intrinzične vrednosti državljanstva (Klampfer,
1998).
