Page 70 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 70
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
Zato »moja zvestoba skupnosti in tistemu, kar ta skupnost zahteva od
mene [...] ne more biti smiselno postavljena naproti temu, kar morala
zahteva od mene« (ibid.: 50). Ker je ta zvestoba ali lojalnost skupnosti
»prvi pogoj moralnosti«, je patriotizem za MacIntyerja osrednja mo-
ralna vrlina (ibid.: 50). Ker je ta vrlina patriotizma temelj moralnosti,
»ne more biti izbirna vrlina, ampak mora biti tista, ki jo moramo goji-
ti in izkazovati« (Primoratz, 2002: 18). To je razlog, zakaj je zanj patri-
otizem dolžnost.
Sledeč Primoracovi interpretaciji lahko to argumentacijo razume-
mo na dva različna načina. Najprej tako, kot da nimamo nobene druge
izbire, kot da postanemo patrioti, če hočemo biti in ostati moralna bitja.
Drugič pa tako, da se sicer lahko osvobodimo zvestobe svoji skupnosti in
njenim moralnim normam in vrednotam, a da tega ne smemo narediti,
ker bi bilo to moralno napačno.
Prvo razumevanje kaže na to, da MacIntyrejev argument zagotovo
preveč poudarja posledice »dejstva, da posameznik dolguje svojo moral-
no vzgojo in rast, svoje moralne norme in vrednote, kot tudi svojo spo-
sobnost moralnega presojanja in delovanja, svoji skupnosti« (Primoratz,
2002b: 452–453).7 Čeprav drži, da posameznik začenja kot moralni de-
javnik, ki se moralno identificira s svojo skupnostjo, sprejema njene nor-
me in deli njene vrednote, to ne pomeni, da je s tem obsojen na dosmr-
tno zvesto vdanost morali, ki jo je prejel od svoje skupnosti. Lahko na
primer uporabi svojo zmožnost moralne presoje, ki mu jo je njegova sku-
pnost pomagala razviti, za to, da norme in vrednote svoje skupnosti pod-
vrže kritični presoji in si lahko zamisli ter predlaga druge norme in vre-
dnote (ibid.: 452–453).
Ob drugem razumevanju MacIntyrejevega argumenta, ki predpo-
stavlja, da se individuum ne sme osvoboditi zvestobe svoji skupnosti in
njeni morali, čeprav se lahko, se poraja vprašanje, zakaj točno individu-
um tega ne sme storiti. Ena od možnih razlag je lahko to, da posameznik
vztraja v skupnosti in pri njeni moralnosti zato, ker bi bil sicer v nevarno-
sti, da izgubi sposobnost uporabe »vseh pristnih standardov [moralne]
presoje«. A tudi ta nevarnost je, če sledimo Primoracu,
»zagotovo zelo pretirana. Vsak primer radikalne in resne, to je intelektual-
no in moralno spoštovanja vredne, kritike morale neke skupnosti je dokaz
za nasprotno. V vsakem takem primeru je namreč morala skupnosti pred-
7 »Argument, da posameznik postane zmožen moralne presoje in delovanja le preko moralne vzgoje,
ki mu jo daje njegova ali njena skupnost, jemlje moralno vzgojo kot najpomembnejši cilj »posame-
znikovega moralnega življenja, medtem ko je to zgolj njegovo izhodišče« (Primoratz, 2009: 63).
Zato »moja zvestoba skupnosti in tistemu, kar ta skupnost zahteva od
mene [...] ne more biti smiselno postavljena naproti temu, kar morala
zahteva od mene« (ibid.: 50). Ker je ta zvestoba ali lojalnost skupnosti
»prvi pogoj moralnosti«, je patriotizem za MacIntyerja osrednja mo-
ralna vrlina (ibid.: 50). Ker je ta vrlina patriotizma temelj moralnosti,
»ne more biti izbirna vrlina, ampak mora biti tista, ki jo moramo goji-
ti in izkazovati« (Primoratz, 2002: 18). To je razlog, zakaj je zanj patri-
otizem dolžnost.
Sledeč Primoracovi interpretaciji lahko to argumentacijo razume-
mo na dva različna načina. Najprej tako, kot da nimamo nobene druge
izbire, kot da postanemo patrioti, če hočemo biti in ostati moralna bitja.
Drugič pa tako, da se sicer lahko osvobodimo zvestobe svoji skupnosti in
njenim moralnim normam in vrednotam, a da tega ne smemo narediti,
ker bi bilo to moralno napačno.
Prvo razumevanje kaže na to, da MacIntyrejev argument zagotovo
preveč poudarja posledice »dejstva, da posameznik dolguje svojo moral-
no vzgojo in rast, svoje moralne norme in vrednote, kot tudi svojo spo-
sobnost moralnega presojanja in delovanja, svoji skupnosti« (Primoratz,
2002b: 452–453).7 Čeprav drži, da posameznik začenja kot moralni de-
javnik, ki se moralno identificira s svojo skupnostjo, sprejema njene nor-
me in deli njene vrednote, to ne pomeni, da je s tem obsojen na dosmr-
tno zvesto vdanost morali, ki jo je prejel od svoje skupnosti. Lahko na
primer uporabi svojo zmožnost moralne presoje, ki mu jo je njegova sku-
pnost pomagala razviti, za to, da norme in vrednote svoje skupnosti pod-
vrže kritični presoji in si lahko zamisli ter predlaga druge norme in vre-
dnote (ibid.: 452–453).
Ob drugem razumevanju MacIntyrejevega argumenta, ki predpo-
stavlja, da se individuum ne sme osvoboditi zvestobe svoji skupnosti in
njeni morali, čeprav se lahko, se poraja vprašanje, zakaj točno individu-
um tega ne sme storiti. Ena od možnih razlag je lahko to, da posameznik
vztraja v skupnosti in pri njeni moralnosti zato, ker bi bil sicer v nevarno-
sti, da izgubi sposobnost uporabe »vseh pristnih standardov [moralne]
presoje«. A tudi ta nevarnost je, če sledimo Primoracu,
»zagotovo zelo pretirana. Vsak primer radikalne in resne, to je intelektual-
no in moralno spoštovanja vredne, kritike morale neke skupnosti je dokaz
za nasprotno. V vsakem takem primeru je namreč morala skupnosti pred-
7 »Argument, da posameznik postane zmožen moralne presoje in delovanja le preko moralne vzgoje,
ki mu jo daje njegova ali njena skupnost, jemlje moralno vzgojo kot najpomembnejši cilj »posame-
znikovega moralnega življenja, medtem ko je to zgolj njegovo izhodišče« (Primoratz, 2009: 63).
