Page 69 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 69
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
Moralni argumenti za patriotizem in proti njemu
Sodobne razprave v politični in moralni filozofiji med privrženci
univerzalizma in kozmopolitizma na eni strani in komunitaristi na dru-
gi strani ponujajo različne argumente za in proti patriotizmu. Ti poli-
tični in moralni argumenti so lahko – in številni so že bili – uporabljeni
tudi kot argumenti, na katerih temeljijo vsaj nekateri odgovori na vpra-
šanje o tem, ali je vzgoja za patriotizem nujna. V zadnjem delu besedi-
la se bomo osredotočili le na enega od teh argumentov, ki se nam zdi bi-
stven. Gre za argument moralne vzgoje, ki je obenem ključni argument
v prid stališču, da je patriotizem moralna dolžnost. Kajti, če je patrioti-
zem moralna dolžnost, potem je vzgoja za patriotizem nujna; če ni, po-
tem je vzgoja zanj bodisi nesprejemljiva bodisi zgolj dopustna. Zato je v
tem specifičnem kontekstu odgovor na prej zastavljeno vprašanje odvi-
sen predvsem od tega, kako prepričljiv je argument v prid temu, da je pa-
triotizem moralna dolžnost.
Obstaja več takšnih argumentov, a smo se, kot je bilo že omenjeno,
osredotočili le na enega – na tisti argument, ki ga je Primorac označil kot
argument moralne vzgoje. Razvit je bil kot interpretacija MacIntyreve-
ga vplivnega predavanja, Ali je patriotizem vrlina? (MacIntyre, 1984). V
tem predavanju MacIntyre izpostavlja, da če hočemo razumeti moral-
ni status in pomembnost patriotizma, moramo pozornost usmeriti na
»vprašanje, kje in od koga se naučim moralnih načel in pravil«.6 Ker ver-
jame, da ne obstaja morala kot taka, tudi zanika možnost učenja morale
kot take. Morala vedno nastopi v neki določeni obliki, formi, kot mora-
la te ali one skupnosti, in človek lahko razume moralna pravila in jih po-
notranji le »v in znotraj načina življenja [neke] skupnosti« (ibid.: 48). To
pomeni, da nekdo/posameznik lahko postane moralni dejavnik le zato,
ker so tudi drugi moralni dejavniki. MacIntyre pravi, da
»potrebujem ljudi okrog sebe, da okrepijo mojo moralno moč in mi poma-
gajo pri odpravljanju mojih moralnih slabosti. V splošnem le znotraj skupno-
sti individuumi postanejo sposobni moralnega in vztrajanja v svoji moralno-
sti [....] Ločen od svoje skupnosti sem zmožen izgubiti svoj oprijem z vsemi
pravimi standardi razsojanja« (ibid.: 49–50).
6 MacIntyre razlikuje patriotizem od liberalne zavezanosti nekaterim univerzalnim vrednotam in
principom. Da bi upravičil to razlikovanje, poudarja, da če sledimo liberalnemu razumevanju mora-
le, je in mora biti to, kje in od koga se naučim moralnih principov, enako nepomembno za vsebino mo-
rale in za naravo moje zavezanosti morali, kot je to, kje in od koga se naučim matematične principe, ne-
pomembno »za vsebino matematike in za naravo moje zavezanosti matematičnim resnicam«. Prav
nasproten sklep sledi iz MacIntyrevega komunitarnega razumevanja morale; v tem kontekstu igra
to, kje in od koga se naučim moralnosti, ključno vlogo tako za vsebino kot za naravo moje zavezanosti
(MacIntyre, 1984: 48).
Moralni argumenti za patriotizem in proti njemu
Sodobne razprave v politični in moralni filozofiji med privrženci
univerzalizma in kozmopolitizma na eni strani in komunitaristi na dru-
gi strani ponujajo različne argumente za in proti patriotizmu. Ti poli-
tični in moralni argumenti so lahko – in številni so že bili – uporabljeni
tudi kot argumenti, na katerih temeljijo vsaj nekateri odgovori na vpra-
šanje o tem, ali je vzgoja za patriotizem nujna. V zadnjem delu besedi-
la se bomo osredotočili le na enega od teh argumentov, ki se nam zdi bi-
stven. Gre za argument moralne vzgoje, ki je obenem ključni argument
v prid stališču, da je patriotizem moralna dolžnost. Kajti, če je patrioti-
zem moralna dolžnost, potem je vzgoja za patriotizem nujna; če ni, po-
tem je vzgoja zanj bodisi nesprejemljiva bodisi zgolj dopustna. Zato je v
tem specifičnem kontekstu odgovor na prej zastavljeno vprašanje odvi-
sen predvsem od tega, kako prepričljiv je argument v prid temu, da je pa-
triotizem moralna dolžnost.
Obstaja več takšnih argumentov, a smo se, kot je bilo že omenjeno,
osredotočili le na enega – na tisti argument, ki ga je Primorac označil kot
argument moralne vzgoje. Razvit je bil kot interpretacija MacIntyreve-
ga vplivnega predavanja, Ali je patriotizem vrlina? (MacIntyre, 1984). V
tem predavanju MacIntyre izpostavlja, da če hočemo razumeti moral-
ni status in pomembnost patriotizma, moramo pozornost usmeriti na
»vprašanje, kje in od koga se naučim moralnih načel in pravil«.6 Ker ver-
jame, da ne obstaja morala kot taka, tudi zanika možnost učenja morale
kot take. Morala vedno nastopi v neki določeni obliki, formi, kot mora-
la te ali one skupnosti, in človek lahko razume moralna pravila in jih po-
notranji le »v in znotraj načina življenja [neke] skupnosti« (ibid.: 48). To
pomeni, da nekdo/posameznik lahko postane moralni dejavnik le zato,
ker so tudi drugi moralni dejavniki. MacIntyre pravi, da
»potrebujem ljudi okrog sebe, da okrepijo mojo moralno moč in mi poma-
gajo pri odpravljanju mojih moralnih slabosti. V splošnem le znotraj skupno-
sti individuumi postanejo sposobni moralnega in vztrajanja v svoji moralno-
sti [....] Ločen od svoje skupnosti sem zmožen izgubiti svoj oprijem z vsemi
pravimi standardi razsojanja« (ibid.: 49–50).
6 MacIntyre razlikuje patriotizem od liberalne zavezanosti nekaterim univerzalnim vrednotam in
principom. Da bi upravičil to razlikovanje, poudarja, da če sledimo liberalnemu razumevanju mora-
le, je in mora biti to, kje in od koga se naučim moralnih principov, enako nepomembno za vsebino mo-
rale in za naravo moje zavezanosti morali, kot je to, kje in od koga se naučim matematične principe, ne-
pomembno »za vsebino matematike in za naravo moje zavezanosti matematičnim resnicam«. Prav
nasproten sklep sledi iz MacIntyrevega komunitarnega razumevanja morale; v tem kontekstu igra
to, kje in od koga se naučim moralnosti, ključno vlogo tako za vsebino kot za naravo moje zavezanosti
(MacIntyre, 1984: 48).
