Page 68 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 68
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
sebe kot nekoga, ki je kozmopolitski patriot in brani idejo kozmopolit-
skega patriotizma (Appiah, 2002: 21–29). Po drugi strani pa bi to pome-
nilo, da razlika med patriotizmom in kozmopolitizmom – ki je bistvena
za tradicionalno razumljen patriotizem kot ljubezen do določene države
– ni razlika med dvema različnima stvarema, ampak bolj notranja razli-
ka med dvema različnima oblikama patriotizma. Če to drži, potem tudi
kozmopolitski argumenti, ki so bili uporabljeni kot kritika patriotizma,
niso argumenti proti patriotizmu kot takemu, ampak argumenti proti
določeni obliki patriotizma. V tem primeru bi bili teoretični in praktič-
ni problemi povezani s tema dvema oblikama patriotizma, torej z lokal-
nim in kozmopolitskim, zelo podobni tistim problemom, ki so povezani
z lokalno in globalno pravičnostjo. Vendar pa, če so kozmopolitski argu-
menti proti patriotizmu veljavni le, ko gre za lokalni patriotizem, potem
ti argumenti ne morejo upravičiti zavrnitve vzgoje za patriotizem, ko je
cilj vzgoje kozmopolitski patriotizem.
Šestič: patria je oblika politične skupnosti, običajno je republikan-
ska država. Če sledimo nekaterim interpretacijam, lahko ustavni patri-
otizem razumemo preprosto kot obliko liberalne demokracije. Zato bi v
tem primeru patria ne bila nič drugega kot liberalna demokratična drža-
va, patriotizem pa ljubezen do, ali navezanost na, njene ustavne vredno-
te in norme. To pomeni, da liberalni argumenti proti vzgoji za patrioti-
zem ne morejo upravičiti prepovedi takšne vzgoje v vseh tistih primerih,
kjer ustavni patriotizem temelji na istih vrednotah, principih in normah
kot liberalni argumenti proti tradicionalno razumljenemu patriotizmu.
Sedmič: celo ko je patriotizem ljubezen do moderne republike v smi-
slu ustavne demokracije, je patriotizem še vedno ljubezen do politične
institucije, ki kljub temu da uteleša svobodo in druge pomembne moral-
ne principe v svoji zakonodaji in postopkih, »pogosto ne preprečuje gro-
zljivih rezultatov« in je »zmožna napraviti tako veliko škode, še posebej
tistim zunaj, ki niso kopatrioti« (Kateb, 2006: 15). A patriotizem lahko
prispeva tudi k doseganju pozitivnih rezultatov. Osvoboditev od totali-
tarnih režimov je na primer eden od njih. Ker lahko imajo različne obli-
ke patriotizma v posebnih okoliščinah pozitivne ali negativne posledice,
te posledice same ne morejo biti zadosten razlog za upravičenje nujnosti,
prepovedi, ali dopustnosti vzgoje za patriotizem. Zato se zastavlja vpra-
šanje, ali obstajajo kakšni drugi razlogi, ki lahko upravičijo katero koli
od navedenih treh možnosti v odnosu do vzgoje za patriotizem.
sebe kot nekoga, ki je kozmopolitski patriot in brani idejo kozmopolit-
skega patriotizma (Appiah, 2002: 21–29). Po drugi strani pa bi to pome-
nilo, da razlika med patriotizmom in kozmopolitizmom – ki je bistvena
za tradicionalno razumljen patriotizem kot ljubezen do določene države
– ni razlika med dvema različnima stvarema, ampak bolj notranja razli-
ka med dvema različnima oblikama patriotizma. Če to drži, potem tudi
kozmopolitski argumenti, ki so bili uporabljeni kot kritika patriotizma,
niso argumenti proti patriotizmu kot takemu, ampak argumenti proti
določeni obliki patriotizma. V tem primeru bi bili teoretični in praktič-
ni problemi povezani s tema dvema oblikama patriotizma, torej z lokal-
nim in kozmopolitskim, zelo podobni tistim problemom, ki so povezani
z lokalno in globalno pravičnostjo. Vendar pa, če so kozmopolitski argu-
menti proti patriotizmu veljavni le, ko gre za lokalni patriotizem, potem
ti argumenti ne morejo upravičiti zavrnitve vzgoje za patriotizem, ko je
cilj vzgoje kozmopolitski patriotizem.
Šestič: patria je oblika politične skupnosti, običajno je republikan-
ska država. Če sledimo nekaterim interpretacijam, lahko ustavni patri-
otizem razumemo preprosto kot obliko liberalne demokracije. Zato bi v
tem primeru patria ne bila nič drugega kot liberalna demokratična drža-
va, patriotizem pa ljubezen do, ali navezanost na, njene ustavne vredno-
te in norme. To pomeni, da liberalni argumenti proti vzgoji za patrioti-
zem ne morejo upravičiti prepovedi takšne vzgoje v vseh tistih primerih,
kjer ustavni patriotizem temelji na istih vrednotah, principih in normah
kot liberalni argumenti proti tradicionalno razumljenemu patriotizmu.
Sedmič: celo ko je patriotizem ljubezen do moderne republike v smi-
slu ustavne demokracije, je patriotizem še vedno ljubezen do politične
institucije, ki kljub temu da uteleša svobodo in druge pomembne moral-
ne principe v svoji zakonodaji in postopkih, »pogosto ne preprečuje gro-
zljivih rezultatov« in je »zmožna napraviti tako veliko škode, še posebej
tistim zunaj, ki niso kopatrioti« (Kateb, 2006: 15). A patriotizem lahko
prispeva tudi k doseganju pozitivnih rezultatov. Osvoboditev od totali-
tarnih režimov je na primer eden od njih. Ker lahko imajo različne obli-
ke patriotizma v posebnih okoliščinah pozitivne ali negativne posledice,
te posledice same ne morejo biti zadosten razlog za upravičenje nujnosti,
prepovedi, ali dopustnosti vzgoje za patriotizem. Zato se zastavlja vpra-
šanje, ali obstajajo kakšni drugi razlogi, ki lahko upravičijo katero koli
od navedenih treh možnosti v odnosu do vzgoje za patriotizem.
