Page 67 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 67
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
gačnim namenom« (Elster, 1996: 43).5 Ali to pomeni, da je absurdno
tudi to, da hočemo vzgajati za patriotizem ali učiti patriotizem v šolah?
Zdi se, da je, ob predpostavki, da takšno izobraževanje in takšna vzgoja
lahko učence pripravita do tega, da (vz)ljubijo svojo domovino. Po drugi
strani pa prizadevanje za vzgojo za patriotizem ni absurdno, če naj bi lju-
bezen do domovine dosegli na posreden način, kot ga na primer opišeta
Aristotel in Pascal, ki pravita, da nekdo lahko postane krepostna oseba
ali vernik, »če ravna tako, kot da to že je« (ibid.: 53).
Drugič: prevladujoča interpretacija patriotizma kot čustva vodi do
zaključka, da patriotizem ne more biti moralna dolžnost, kar domnevno
sledi iz Kantove zgoraj omenjene trditve. A ta zaključek, čeprav se zdi lo-
gičen, je napačen: Kant namreč sam trdi, da je patriotizem moralna dol-
žnost (Kant, 2003: XVII, 2.1; Kleingeld, 2003: 311). Je dolžnost dobro-
hotnosti in dobrodelnosti nekoga, ki – če je pogosto prakticirana – lah-
ko sčasoma vodi do čustva ljubezni (Kleingeld, 2003: 313).
Tretjič: domovina kot objekt te ljubezni ni bila vedno ista entiteta.
Večinoma je bila ena od oblik države ali nacija. Problem je v tem, kako
razumeti te spremembe objekta ljubezni. Ena možnost je v tem, da jih vi-
dimo kot različne historične oblike enega nespremenljivega bistva do-
movine, ki vedno ostaja enako. A kaj je vedno isto bistvo države in naci-
je? In če se strinjamo, da obstajajo nacije brez lastne države, kaj je skupno
bistvo v tem primeru?
Četrtič: patria ni isto kot nacija v svojem etničnem in kulturnem
smislu. Prav zato je treba razlikovati med patriotizmom in nacionaliz-
mom. To pomeni tudi to, da moramo začetno vprašanje razumeti tako,
da gre za vprašanje, ali je vzgoja za patriotizem – in ne za nacionalizem –
v moralnem smislu nujna, dopustna ali nesprejemljiva. Posledično so ti-
sti argumenti, ki so bili uporabljeni za ali proti vzgoji za patriotizem in
ki se nanašajo na nacionalizem, nepomembni pri upravičevanju odgovo-
ra na to vprašanje.
Petič: patria je lahko rojstni kraj, mesto ali država, morda tudi
Evropska unija in celo Božja država. Precej manj jasno je, ali je lahko do-
movina tudi svet. Po eni strani se zdi, da je lahko. Stoiki so na primer
sebe razumeli kot državljane sveta in Anthony Appiah prav tako razume
5 A to ne pomeni, da je tudi učenje o patriotizmu absurdno. Nasprotno, takšno učenje se zdi spreje-
mljivo celo kritikom patriotizma, če je njegov cilj učencem pomagati razumeti patriotizem in ne
promovirati ga. Amy Gutmann, na primer, se strinja, da »demokratično izobraževanje mora učiti
učence zgodovino in filozofijo patriotizma – poleg zgodovine in filozofije kozmopolitizma«, pod
pogojem, da »je cilj v temu oziru to, da se učencem pomaga razumeti ta notranje kompleksna ču-
stva navezanosti na ljudi in kraje« (Gutmann, 1987: 314).
gačnim namenom« (Elster, 1996: 43).5 Ali to pomeni, da je absurdno
tudi to, da hočemo vzgajati za patriotizem ali učiti patriotizem v šolah?
Zdi se, da je, ob predpostavki, da takšno izobraževanje in takšna vzgoja
lahko učence pripravita do tega, da (vz)ljubijo svojo domovino. Po drugi
strani pa prizadevanje za vzgojo za patriotizem ni absurdno, če naj bi lju-
bezen do domovine dosegli na posreden način, kot ga na primer opišeta
Aristotel in Pascal, ki pravita, da nekdo lahko postane krepostna oseba
ali vernik, »če ravna tako, kot da to že je« (ibid.: 53).
Drugič: prevladujoča interpretacija patriotizma kot čustva vodi do
zaključka, da patriotizem ne more biti moralna dolžnost, kar domnevno
sledi iz Kantove zgoraj omenjene trditve. A ta zaključek, čeprav se zdi lo-
gičen, je napačen: Kant namreč sam trdi, da je patriotizem moralna dol-
žnost (Kant, 2003: XVII, 2.1; Kleingeld, 2003: 311). Je dolžnost dobro-
hotnosti in dobrodelnosti nekoga, ki – če je pogosto prakticirana – lah-
ko sčasoma vodi do čustva ljubezni (Kleingeld, 2003: 313).
Tretjič: domovina kot objekt te ljubezni ni bila vedno ista entiteta.
Večinoma je bila ena od oblik države ali nacija. Problem je v tem, kako
razumeti te spremembe objekta ljubezni. Ena možnost je v tem, da jih vi-
dimo kot različne historične oblike enega nespremenljivega bistva do-
movine, ki vedno ostaja enako. A kaj je vedno isto bistvo države in naci-
je? In če se strinjamo, da obstajajo nacije brez lastne države, kaj je skupno
bistvo v tem primeru?
Četrtič: patria ni isto kot nacija v svojem etničnem in kulturnem
smislu. Prav zato je treba razlikovati med patriotizmom in nacionaliz-
mom. To pomeni tudi to, da moramo začetno vprašanje razumeti tako,
da gre za vprašanje, ali je vzgoja za patriotizem – in ne za nacionalizem –
v moralnem smislu nujna, dopustna ali nesprejemljiva. Posledično so ti-
sti argumenti, ki so bili uporabljeni za ali proti vzgoji za patriotizem in
ki se nanašajo na nacionalizem, nepomembni pri upravičevanju odgovo-
ra na to vprašanje.
Petič: patria je lahko rojstni kraj, mesto ali država, morda tudi
Evropska unija in celo Božja država. Precej manj jasno je, ali je lahko do-
movina tudi svet. Po eni strani se zdi, da je lahko. Stoiki so na primer
sebe razumeli kot državljane sveta in Anthony Appiah prav tako razume
5 A to ne pomeni, da je tudi učenje o patriotizmu absurdno. Nasprotno, takšno učenje se zdi spreje-
mljivo celo kritikom patriotizma, če je njegov cilj učencem pomagati razumeti patriotizem in ne
promovirati ga. Amy Gutmann, na primer, se strinja, da »demokratično izobraževanje mora učiti
učence zgodovino in filozofijo patriotizma – poleg zgodovine in filozofije kozmopolitizma«, pod
pogojem, da »je cilj v temu oziru to, da se učencem pomaga razumeti ta notranje kompleksna ču-
stva navezanosti na ljudi in kraje« (Gutmann, 1987: 314).
