Page 66 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 66
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
prav je bil patriotizem še vedno razumljen kot ljubezen do domovine, ta
ljubezen ni bila več razumljena kot ljubezen do obče svobode, ki jo pre-
dlaga razum, ker je svoboda človekovo največje dobro, ampak je bila ra-
zumljena bodisi kot ljubezen do lastne nacionalne kulture, ki je za Her-
derja naravna nagnjenost, bodisi kot ljubezen do svobode duha, ljube-
zen, ki je za Fichteja »ljubezen do večnosti, ki je lahko dosežena na tem
svetu le, če obstaja narod, ki mu človek pripada« (ibid.: 114–124, 132).
Kljub tem transformacijam ideje o patriotizmu, ki je privedla do raz-
širitve napačnega prepričanja, da ni bistvene razlike med patriotizmom
in nacionalizmom, je stara ideja o patriotizmu kot patriotizmu brez na-
cionalizma še vedno živa. Očiten dokaz za to sta na primer Haberma-
sov koncept ustavnega patriotizma in Virolijev koncept republikanskega
pariotizma. Republikanski patriotizem – ki ga Viroli definira kot ljube-
zen do zakonov in institucij republike in do obče svobode, ki jo omogo-
čata – moramo razumeti prav kot poskus vrnitve k patriotizmu brez na-
cionalizma (ibid.: 161–187). Enako lahko rečemo za ustavni patriotizem,
ki se je pojavil v Nemčiji po katastrofalni izkušnji z nacizmom, kot po-
skus ločitve patriotizma od tradicije nacionalizma. Habermas verjame,
da ustavni patriotizem, ki se je ločil od nacionalnih in kulturnih navezav
in identitet, lahko postane trden temelj za sodobne demokratične drža-
ve, še posebej tiste, ki so kulturno in etnično heterogene, morda pa tudi
za samo Evropsko unijo (Habermas, 1998), saj je ta osnovana na postna-
cionalni zvestobi liberalni demokratični ustavi, njenim normam in vre-
dnotam ter »poštenim in demokratičnim postopkom, za katere lahko
domnevamo, da ustvarjajo legitimno pravo« (Müller, 2007: 58).
Po tem zelo kratkem in nepopolnem pregledu izvorov in zgodovin-
skega razvoja idej o patriji in patriotizmu lahko pridemo do nekaterih
preliminarnih zaključkov, trditev in domnev, ki nam morda lahko po-
magajo pri bolj jasni določitvi nekaterih težav, povezanih z našo temo.
Prvič: patriotizem je bil vedno definiran kot ljubezen do domovi-
ne in ta ljubezen je bila večinoma razumljena kot naravno čustvo, naklo-
njenost ali strast. To pomeni, da ljubezen ni odvisna od nas. Kant je gle-
de tega zelo jasen. »Ljubezen je stvar čustev, ne volje, in ne morem lju-
biti zato, ker hočem, še manj zato, ker moram (ne morem biti prisiljen v
ljubezen); zato je dolžnost ljubiti nekaj absurdnega« (Kant, 2003a: 161).
John Elster se strinja v tem, da ljubezen ne more biti rezultat namerne-
ga delovanja, ker je duševno stanje, ki ga ni moč doseči intencionalno in
»lahko nastane le kot stranski produkt delovanja, ki se ga lotimo z dru-
prav je bil patriotizem še vedno razumljen kot ljubezen do domovine, ta
ljubezen ni bila več razumljena kot ljubezen do obče svobode, ki jo pre-
dlaga razum, ker je svoboda človekovo največje dobro, ampak je bila ra-
zumljena bodisi kot ljubezen do lastne nacionalne kulture, ki je za Her-
derja naravna nagnjenost, bodisi kot ljubezen do svobode duha, ljube-
zen, ki je za Fichteja »ljubezen do večnosti, ki je lahko dosežena na tem
svetu le, če obstaja narod, ki mu človek pripada« (ibid.: 114–124, 132).
Kljub tem transformacijam ideje o patriotizmu, ki je privedla do raz-
širitve napačnega prepričanja, da ni bistvene razlike med patriotizmom
in nacionalizmom, je stara ideja o patriotizmu kot patriotizmu brez na-
cionalizma še vedno živa. Očiten dokaz za to sta na primer Haberma-
sov koncept ustavnega patriotizma in Virolijev koncept republikanskega
pariotizma. Republikanski patriotizem – ki ga Viroli definira kot ljube-
zen do zakonov in institucij republike in do obče svobode, ki jo omogo-
čata – moramo razumeti prav kot poskus vrnitve k patriotizmu brez na-
cionalizma (ibid.: 161–187). Enako lahko rečemo za ustavni patriotizem,
ki se je pojavil v Nemčiji po katastrofalni izkušnji z nacizmom, kot po-
skus ločitve patriotizma od tradicije nacionalizma. Habermas verjame,
da ustavni patriotizem, ki se je ločil od nacionalnih in kulturnih navezav
in identitet, lahko postane trden temelj za sodobne demokratične drža-
ve, še posebej tiste, ki so kulturno in etnično heterogene, morda pa tudi
za samo Evropsko unijo (Habermas, 1998), saj je ta osnovana na postna-
cionalni zvestobi liberalni demokratični ustavi, njenim normam in vre-
dnotam ter »poštenim in demokratičnim postopkom, za katere lahko
domnevamo, da ustvarjajo legitimno pravo« (Müller, 2007: 58).
Po tem zelo kratkem in nepopolnem pregledu izvorov in zgodovin-
skega razvoja idej o patriji in patriotizmu lahko pridemo do nekaterih
preliminarnih zaključkov, trditev in domnev, ki nam morda lahko po-
magajo pri bolj jasni določitvi nekaterih težav, povezanih z našo temo.
Prvič: patriotizem je bil vedno definiran kot ljubezen do domovi-
ne in ta ljubezen je bila večinoma razumljena kot naravno čustvo, naklo-
njenost ali strast. To pomeni, da ljubezen ni odvisna od nas. Kant je gle-
de tega zelo jasen. »Ljubezen je stvar čustev, ne volje, in ne morem lju-
biti zato, ker hočem, še manj zato, ker moram (ne morem biti prisiljen v
ljubezen); zato je dolžnost ljubiti nekaj absurdnega« (Kant, 2003a: 161).
John Elster se strinja v tem, da ljubezen ne more biti rezultat namerne-
ga delovanja, ker je duševno stanje, ki ga ni moč doseči intencionalno in
»lahko nastane le kot stranski produkt delovanja, ki se ga lotimo z dru-
