Page 65 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 65
temeljni koncepti: patriotizem in njegov moralni status
pietas ali caritas«, kar Viroli prevaja kot »usmiljenje in sočutje«. To po-
meni, da so bili državljani svoji patrii dolžni »dobrohotno ljubezen, po-
dobno naklonjenosti, ki so jo čutili do svojih staršev in sorodnikov, lju-
bezen, ki se izkazuje v dejanjih pomoči (offcium) in skrbi (cultus)« (ibid.:
19–20) za obče dobro. Ljubezen, razumljena na ta način, ne vključuje ne
»poželenja (cupiditas) ne želje po prisvojitvi objekta naše ljubezni«. Prav
nasprotno, je
»velikodušna naklonjenost, ki se razteza preko družine in zajema republiko
in vse sodržavljane. Za krepostnega državljana je pietas del dolžnosti, ki mu
jih nalaga pravičnost; je specifičen način pravičnega ravnanja naproti svoji la-
stni domovini. Obenem pa je tudi posebna strast, ki državljane vodi k izvrši-
tvi dejanj dobrote in pomoči [...] za republiko« (ibid.: 20).
V srednjeveških teoloških besedilih je termin patria spremenil po-
men. Ni se ga več uporabljalo za označevanje republike, ampak v pome-
nu t. i. patria paradisii, ki je
»nebeška vladavina, ki zapoveduje mučenikovo žrtev tako, kot je zemeljska
republika starih zapovedovala herojsko odpoved dobrega državljana. Tudi
srednjeveški pravniki so še naprej uporabljali besedo »patria« in izpostavlja-
li patrio kot vir največje dolžnosti; a mislili so patrio, utelešeno v monarhovi
javni osebi. Vazali in vitezi, ki so se borili in umrli za svojega gospodarja, so se
žrtvovali pro domino in ne pro patria, da bi počastili vez zvestobe ali vere (fide-
litas ali fides), ne pa da bi izvršili svojo državljansko dolžnost« (ibid.: 20–21).
Kakorkoli, v poznejših političnih spisih se je pod pojmom patria
znova razumelo domovino ali republiko. V razsvetljenstvu, na primer,
sta Montesquieu in Rousseau znova povezala domovino z republiko, ker
sta verjela, da je resnična domovina lahko le svobodna država (état libre),
ki varuje svobodo svojih državljanov. Za Rousseauja ne more biti domo-
vine (patrie) brez svobode. Lahko je le dežela (pays) (Viroli, 2002: 82–
83). Po drugi strani pa Rousseau velja tudi za duhovnega očeta moder-
nega nacionalizma, ker je patrio izenačil z nacijo, razumljeno kot poseb-
no kulturno ali duhovno enotnost (Chabod, 1996: 125–127). Od sredi-
ne devetnajstega stoletja sta bila patriotizem in nacionalizem vedno bolj
prepletena z novo idejo etnično homogene in centralizirane nacional-
ne države. Posledično se je razumevanje patriotizma močno spremenilo.
Stare republikanske vrednote, kot so svoboda in politične pravice, so bile
zamenjane z vrednoto kulturne enotnosti nacije. Ta sprememba vrednot
je jasno vidna v nemškem nacionalizmu, ki ga Herder, eden njegovih naj-
pomembnejših zagovornikov, opisuje kot »ekskluzivno povezanost z la-
stno nacionalno kulturo, povezanost, ki jo moramo varovati pred koz-
mopolitizmom in kulturno asimilacijo« (Viroli, 1995: 119–120). Če-
pietas ali caritas«, kar Viroli prevaja kot »usmiljenje in sočutje«. To po-
meni, da so bili državljani svoji patrii dolžni »dobrohotno ljubezen, po-
dobno naklonjenosti, ki so jo čutili do svojih staršev in sorodnikov, lju-
bezen, ki se izkazuje v dejanjih pomoči (offcium) in skrbi (cultus)« (ibid.:
19–20) za obče dobro. Ljubezen, razumljena na ta način, ne vključuje ne
»poželenja (cupiditas) ne želje po prisvojitvi objekta naše ljubezni«. Prav
nasprotno, je
»velikodušna naklonjenost, ki se razteza preko družine in zajema republiko
in vse sodržavljane. Za krepostnega državljana je pietas del dolžnosti, ki mu
jih nalaga pravičnost; je specifičen način pravičnega ravnanja naproti svoji la-
stni domovini. Obenem pa je tudi posebna strast, ki državljane vodi k izvrši-
tvi dejanj dobrote in pomoči [...] za republiko« (ibid.: 20).
V srednjeveških teoloških besedilih je termin patria spremenil po-
men. Ni se ga več uporabljalo za označevanje republike, ampak v pome-
nu t. i. patria paradisii, ki je
»nebeška vladavina, ki zapoveduje mučenikovo žrtev tako, kot je zemeljska
republika starih zapovedovala herojsko odpoved dobrega državljana. Tudi
srednjeveški pravniki so še naprej uporabljali besedo »patria« in izpostavlja-
li patrio kot vir največje dolžnosti; a mislili so patrio, utelešeno v monarhovi
javni osebi. Vazali in vitezi, ki so se borili in umrli za svojega gospodarja, so se
žrtvovali pro domino in ne pro patria, da bi počastili vez zvestobe ali vere (fide-
litas ali fides), ne pa da bi izvršili svojo državljansko dolžnost« (ibid.: 20–21).
Kakorkoli, v poznejših političnih spisih se je pod pojmom patria
znova razumelo domovino ali republiko. V razsvetljenstvu, na primer,
sta Montesquieu in Rousseau znova povezala domovino z republiko, ker
sta verjela, da je resnična domovina lahko le svobodna država (état libre),
ki varuje svobodo svojih državljanov. Za Rousseauja ne more biti domo-
vine (patrie) brez svobode. Lahko je le dežela (pays) (Viroli, 2002: 82–
83). Po drugi strani pa Rousseau velja tudi za duhovnega očeta moder-
nega nacionalizma, ker je patrio izenačil z nacijo, razumljeno kot poseb-
no kulturno ali duhovno enotnost (Chabod, 1996: 125–127). Od sredi-
ne devetnajstega stoletja sta bila patriotizem in nacionalizem vedno bolj
prepletena z novo idejo etnično homogene in centralizirane nacional-
ne države. Posledično se je razumevanje patriotizma močno spremenilo.
Stare republikanske vrednote, kot so svoboda in politične pravice, so bile
zamenjane z vrednoto kulturne enotnosti nacije. Ta sprememba vrednot
je jasno vidna v nemškem nacionalizmu, ki ga Herder, eden njegovih naj-
pomembnejših zagovornikov, opisuje kot »ekskluzivno povezanost z la-
stno nacionalno kulturo, povezanost, ki jo moramo varovati pred koz-
mopolitizmom in kulturno asimilacijo« (Viroli, 1995: 119–120). Če-
