Page 64 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 64
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
za »domovina« in »nacija« uporabljata kot sinonima – in to je vse prej
kot izjema –, ta definicija ne more razlikovati med patriotizmom in naci-
onalizmom, ker, kot poudarja Igor Primorac, »tako patriotizem kot na-
cionalizem vključujeta ljubezen do, identifikacijo z, in posebno skrb za
določeno entiteto. Pri patriotizmu je ta entiteta [...] lastna domovina, pri
nacionalizmu pa je ta entiteta [...] lastna nacija«, razumljena v etničnem
in kulturnem smislu, tj. kot »skupen izvor, skupna zgodovina in niz kul-
turnih potez«, ne v političnem smislu, »ki izenačuje nacijo z domovino,
državo ali politično skupnostjo« (Primoratz, 2007: 18).
Torej, če se hočemo izogniti zamenjevanju patriotizma z naciona-
lizmom, kar je bil pogosto glavni razlog za zavrnitev kakršne koli oblike
patriotizma, moramo vedeti, kaj je domovina in kako, če sploh, je pove-
zana z nacionalizmom. Že v antičnem času je bila ideja domovine razu-
mljena na dva načina: kot terra patria in kot res publica. V prvem prime-
ru domovina pomeni očetnjavo. T. i. »mala očetnjava« je bila za vse tisti
del zemlje, »kjer so ležali ostanki prednikov in ki so jih zavzemale njiho-
ve duše«, medtem ko je »bila velika očetnjava mesto« (Viroli, 1995: 18).
V starem veku se je termin patria večinoma nanašal na mesto. Vendar pa
so bili za Grke patrioti ali patriotai, kot so jim rekli, »barbari – tujci, po-
imenovani po svoji domovini, in ne državljani posebnih mestnih drža-
vic« (Dietz, 2002: 202). V antičnem Rimu se je termin patria uporablja-
lo kot oznako za dve različni stvari: prvič, za kraj, v katerem se je nekdo
rodil in so ga imenovali patria sua. Drugič pa za mesto Rim kot mesto
»vseh državljanov, ne glede na njihovo pripadnost k patria sua. Rim je veljal
za njihovo communis patria, tj. za njihovo skupno domovino. Kar moramo tu
poudariti, je to, da jim je Rim predstavljal veliko več kot zgolj specifični te-
ritorij – bil je bolj kot ne simbol vseh religioznih, moralnih in političnih vre-
dnot, za katere je moral biti dober državljan pripravljen umreti« (ibid.: 202).4
V drugem primeru, ko je bila domovina razumljena kot res publica,
je bila izenačena s skupno svobodo in občim dobrim. Cicero je to misel
jasno izrazil s povezovanjem patrie s svobodo in zakoni (Cicero, 1962:
IV, 43). Pozneje je sv. Avguštin zgostil in prenesel v srednji vek »repu-
blikansko izenačitev med patrio, republiko in občim dobrim« (Viroli,
1995: 19). To je bilo, kot pravi Maurizio Viroli, glavna značilnost rimske-
ga republikanskega patriotizma. Druga značilnost je bila, da je »patria,
razumljena kot res publica«, zapovedovala »poseben tip ljubezni, to je
4 V tem kontekstu, je Cicero – ki je rekel, da mu je domovina ljubša od njegovega življenja – vprašal:
»Kateri dober državljan bi okleval pred obličjem smrti, če bi njegova smrt koristila patriji?« (Kanto-
rowitz, 1957: 242, 244).
za »domovina« in »nacija« uporabljata kot sinonima – in to je vse prej
kot izjema –, ta definicija ne more razlikovati med patriotizmom in naci-
onalizmom, ker, kot poudarja Igor Primorac, »tako patriotizem kot na-
cionalizem vključujeta ljubezen do, identifikacijo z, in posebno skrb za
določeno entiteto. Pri patriotizmu je ta entiteta [...] lastna domovina, pri
nacionalizmu pa je ta entiteta [...] lastna nacija«, razumljena v etničnem
in kulturnem smislu, tj. kot »skupen izvor, skupna zgodovina in niz kul-
turnih potez«, ne v političnem smislu, »ki izenačuje nacijo z domovino,
državo ali politično skupnostjo« (Primoratz, 2007: 18).
Torej, če se hočemo izogniti zamenjevanju patriotizma z naciona-
lizmom, kar je bil pogosto glavni razlog za zavrnitev kakršne koli oblike
patriotizma, moramo vedeti, kaj je domovina in kako, če sploh, je pove-
zana z nacionalizmom. Že v antičnem času je bila ideja domovine razu-
mljena na dva načina: kot terra patria in kot res publica. V prvem prime-
ru domovina pomeni očetnjavo. T. i. »mala očetnjava« je bila za vse tisti
del zemlje, »kjer so ležali ostanki prednikov in ki so jih zavzemale njiho-
ve duše«, medtem ko je »bila velika očetnjava mesto« (Viroli, 1995: 18).
V starem veku se je termin patria večinoma nanašal na mesto. Vendar pa
so bili za Grke patrioti ali patriotai, kot so jim rekli, »barbari – tujci, po-
imenovani po svoji domovini, in ne državljani posebnih mestnih drža-
vic« (Dietz, 2002: 202). V antičnem Rimu se je termin patria uporablja-
lo kot oznako za dve različni stvari: prvič, za kraj, v katerem se je nekdo
rodil in so ga imenovali patria sua. Drugič pa za mesto Rim kot mesto
»vseh državljanov, ne glede na njihovo pripadnost k patria sua. Rim je veljal
za njihovo communis patria, tj. za njihovo skupno domovino. Kar moramo tu
poudariti, je to, da jim je Rim predstavljal veliko več kot zgolj specifični te-
ritorij – bil je bolj kot ne simbol vseh religioznih, moralnih in političnih vre-
dnot, za katere je moral biti dober državljan pripravljen umreti« (ibid.: 202).4
V drugem primeru, ko je bila domovina razumljena kot res publica,
je bila izenačena s skupno svobodo in občim dobrim. Cicero je to misel
jasno izrazil s povezovanjem patrie s svobodo in zakoni (Cicero, 1962:
IV, 43). Pozneje je sv. Avguštin zgostil in prenesel v srednji vek »repu-
blikansko izenačitev med patrio, republiko in občim dobrim« (Viroli,
1995: 19). To je bilo, kot pravi Maurizio Viroli, glavna značilnost rimske-
ga republikanskega patriotizma. Druga značilnost je bila, da je »patria,
razumljena kot res publica«, zapovedovala »poseben tip ljubezni, to je
4 V tem kontekstu, je Cicero – ki je rekel, da mu je domovina ljubša od njegovega življenja – vprašal:
»Kateri dober državljan bi okleval pred obličjem smrti, če bi njegova smrt koristila patriji?« (Kanto-
rowitz, 1957: 242, 244).
