Page 62 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 62
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
tudi, da je »liberalna moralnost trajen vir nevarnosti za moralo, ker naše
družbene in moralne vezi preveč izpostavlja razkroju s strani racionalne
kritike« (MacIntyre, 2002: 50, 56). Charles Taylor je podobno trdil, da
moderne, svobodne in socialno pravične demokratične družbe neizogib-
no potrebujejo patriotizem kot »skupno spodbudo pri samo-vodenju«,
ker »potrebujejo močno identifikacijo na strani svojih državljanov«, po-
trebujejo torej »močan občutek zvestobe, ki ji Montesquieu pravi vrli-
na« (Taylor, 2002: 119–120).2 Vendar ta vrlina, pojasnjuje Montesquieu,
ni moralna vrlina. Je politična vrlina, razumljena kot »ljubezen do zako-
nov in do domovine« (Montesquieu 1951, IV 5). Po njegovem mnenju je
ta ljubezen, ki »zahteva stalno prednost javnih interesov pred zasebni-
mi«, posebej pomembna v demokracijah, ker »je le v teh oblast zaupana
vsakemu državljanu«. Ker pa je prepričan, da demokratično oblast lah-
ko ohranimo le, če jo državljani ljubijo, mora biti ta ljubezen uveljavljena
v republikah. Zato mora biti tudi vzbujanje te ljubezni osrednji cilj vzgo-
je. Vendar je za Montesquieuja edina gotova pot k temu, da otroci vzlju-
bijo republiko, ta, da jo ljubijo njihovi starši (ibid.: IV, 5).
Če je katera koli od teh treh trditev (Montesquieujeva, Taylorjeva ali
MacIntyrejeva) pravilna, potem se zdi, da bi morali starši in šole v mo-
dernih demokratičnih družbah vzgajati za patriotizem. Vendar pa, če
drži prej omenjeno mnenje, da patriotizem v moralnem smislu ni vrlina,
ampak zlo, potem je takšna vzgoja moralno nesprejemljiva. Ti in dru-
gi razlogi pojasnjujejo, zakaj je na vprašanje, ali je vzgoja za patriotizem
v moralnem smislu nujna, dopustna ali prepovedana, vse prej kot lahko
odgovoriti. Po eni strani na vprašanje ne moremo dati zadovoljivega od-
govora, če ne vemo, ali je sam patriotizem v moralnem smislu prepove-
dan, dovoljen, ali zahtevan. Kajti če bi bil patriotizem moralna dolžnost,
potem bi moral biti tudi cilj vzgoje, pod pogojem, da je vzgoja nujni po-
goj za izvršitev te dolžnosti. Če bi bil, prav nasprotno, patriotizem mo-
ralno nedopusten, bi vzgoja zanj morala biti prav tako prepovedana, saj
cilj vzgoje ne sme biti nekaj, kar je moralno nedopustno. Če pa je patri-
otizem zgolj moralno dopusten, ker mu manjka pozitivne moralne vre-
dnosti, je tudi zgolj lahko cilj vzgoje. Iz tega sledi, da patriotizem v nobe-
nem primeru, pa naj bo cilj vzgoje ali ne, to ni zaradi moralnih razlogov.
Ker se odgovori na to vprašanje razlikujejo in ker si nekateri naspro-
tujejo, moramo najprej premisliti moralne argumente za in proti patrio-
2 Podobno argumentacijo uporablja John White, ko pravi, da »je liberalna demokracija, ki temelji na
idejah, kot so pravičnost, enakost spoštovanja, osebna avtonomija in svoboda, odvisna od medseboj-
ne povezanosti državljanov, ta pa mora biti dovolj močna, da okrepi skupno zvestobo tem vredno-
tam« (White 2001, 144). Zato »prava krepost patriotizma lahko pomaga pri spojitvi liberalne de-
mokracije v težnji k svojim idealom« (ibid., 146).
tudi, da je »liberalna moralnost trajen vir nevarnosti za moralo, ker naše
družbene in moralne vezi preveč izpostavlja razkroju s strani racionalne
kritike« (MacIntyre, 2002: 50, 56). Charles Taylor je podobno trdil, da
moderne, svobodne in socialno pravične demokratične družbe neizogib-
no potrebujejo patriotizem kot »skupno spodbudo pri samo-vodenju«,
ker »potrebujejo močno identifikacijo na strani svojih državljanov«, po-
trebujejo torej »močan občutek zvestobe, ki ji Montesquieu pravi vrli-
na« (Taylor, 2002: 119–120).2 Vendar ta vrlina, pojasnjuje Montesquieu,
ni moralna vrlina. Je politična vrlina, razumljena kot »ljubezen do zako-
nov in do domovine« (Montesquieu 1951, IV 5). Po njegovem mnenju je
ta ljubezen, ki »zahteva stalno prednost javnih interesov pred zasebni-
mi«, posebej pomembna v demokracijah, ker »je le v teh oblast zaupana
vsakemu državljanu«. Ker pa je prepričan, da demokratično oblast lah-
ko ohranimo le, če jo državljani ljubijo, mora biti ta ljubezen uveljavljena
v republikah. Zato mora biti tudi vzbujanje te ljubezni osrednji cilj vzgo-
je. Vendar je za Montesquieuja edina gotova pot k temu, da otroci vzlju-
bijo republiko, ta, da jo ljubijo njihovi starši (ibid.: IV, 5).
Če je katera koli od teh treh trditev (Montesquieujeva, Taylorjeva ali
MacIntyrejeva) pravilna, potem se zdi, da bi morali starši in šole v mo-
dernih demokratičnih družbah vzgajati za patriotizem. Vendar pa, če
drži prej omenjeno mnenje, da patriotizem v moralnem smislu ni vrlina,
ampak zlo, potem je takšna vzgoja moralno nesprejemljiva. Ti in dru-
gi razlogi pojasnjujejo, zakaj je na vprašanje, ali je vzgoja za patriotizem
v moralnem smislu nujna, dopustna ali prepovedana, vse prej kot lahko
odgovoriti. Po eni strani na vprašanje ne moremo dati zadovoljivega od-
govora, če ne vemo, ali je sam patriotizem v moralnem smislu prepove-
dan, dovoljen, ali zahtevan. Kajti če bi bil patriotizem moralna dolžnost,
potem bi moral biti tudi cilj vzgoje, pod pogojem, da je vzgoja nujni po-
goj za izvršitev te dolžnosti. Če bi bil, prav nasprotno, patriotizem mo-
ralno nedopusten, bi vzgoja zanj morala biti prav tako prepovedana, saj
cilj vzgoje ne sme biti nekaj, kar je moralno nedopustno. Če pa je patri-
otizem zgolj moralno dopusten, ker mu manjka pozitivne moralne vre-
dnosti, je tudi zgolj lahko cilj vzgoje. Iz tega sledi, da patriotizem v nobe-
nem primeru, pa naj bo cilj vzgoje ali ne, to ni zaradi moralnih razlogov.
Ker se odgovori na to vprašanje razlikujejo in ker si nekateri naspro-
tujejo, moramo najprej premisliti moralne argumente za in proti patrio-
2 Podobno argumentacijo uporablja John White, ko pravi, da »je liberalna demokracija, ki temelji na
idejah, kot so pravičnost, enakost spoštovanja, osebna avtonomija in svoboda, odvisna od medseboj-
ne povezanosti državljanov, ta pa mora biti dovolj močna, da okrepi skupno zvestobo tem vredno-
tam« (White 2001, 144). Zato »prava krepost patriotizma lahko pomaga pri spojitvi liberalne de-
mokracije v težnji k svojim idealom« (ibid., 146).
