Page 35 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 35
teoretske razprave ii: državljanska vzgoja v sodobni
pluralni družbi
kov državljanstva kažeta na dve ločeni kritiki na pravicah utemeljenega
pojmovanja državljanstva.2 Na eni strani se soočamo s kritikami, da je
to pojmovanje državljanstva neučinkovito oz. da vodi v moralni kolaps,
socialno fragmentacijo ter vsesplošno erozijo medsebojnih odnosov, kar
negativno vpliva na stabilnost, enotnost in kohezivnost sodobne plural-
ne družbe. Hkrati se soočamo s kritikami, da razširitev statusa pravic, ki
jih imajo člani politične skupnosti (civilne, politične, socialne in kultur-
ne pravice), negativno vpliva predvsem na zagotavljanje enakosti ter ena-
kosti spoštovanja.
Na drugi strani pa se soočamo z dvema med seboj povezanima kri-
tikama, ki ju na na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva oz.
uskladitev ideala državljanske enakosti ter ideala enakosti spoštovanja
naslavlja multikulturalizem. Po eni različici kritike multikulturalizma
je ta model državljanstva nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uresničeva-
nje državljanske enakosti ter zagotavljanje enakosti spoštovanja v sodob-
ni pluralni družbi. Druga različica je v svoji kritiki na pravicah utemelje-
nega pojmovanja državljanstva oz. modela uskladitve zahteve po zagota-
vljanju enakosti in zahteve po enakosti spoštovanja veliko bolj neizpro-
sna, saj trdi, da vodi ta model uskladitve enakosti in različnosti v asimila-
cijo in marginalizacijo vseh tistih, ki – tako ali drugače – niso del druž-
benega ali kulturnega mainstreama.
Kakor potrjujejo razprave s širšega področja državljanske vzgo-
je, npr. v politični filozofiji (Ben-Porath, 2006; Galston, 1995, 2002;
Gutmann, 1995, 2001; MacMullen, 2007; Macedo, 2000; Reich, 2002;
Rawls, 1993; Tamir, 1993; Tomasi, 2001), politični teoriji (Crick, 2000;
Miller, 2000; Spinner-Halev, 1994), filozofiji vzgoje (Brighouse, 2000;
Callan, 1997; Clayton, 2006; Haydon, 2006; McLaughlin, 1992; 2000),
edukacijskih politikah in teorijah kurikuluma (Lockyer, Crick in An-
2 Državljanstvo kot politično pojmovanje posameznika vsebuje dva temeljna vidika, in sicer [i] ver-
tikalno dimenzijo ter [ii] horizontalno dimenzijo. Prva dimenzija državljanstva se nanaša na drža-
vljanstvo kot pravni status, ki določa razmerje med posameznikom in politično skupnostjo. Drža-
vljanstvo, kakor je izpostavil Will Kymlicka, »se nanaša na članstvo v politični skupnosti ter tako
označuje razmerje med posameznikom in državo« (Kymlicka, 2003a: 147). Druga dimenzija drža-
vljanstva kot političnega pojmovanja posameznika se nanaša predvsem na socialno, kulturno in psi-
hološko razmerje med politično skupnostjo in njenimi člani, kjer državljanstvo kot skupna politična
identiteta zagotavlja občutek enotnosti in medsebojne solidarnosti med člani politične skupnosti.
To horizontalno razmerje povezuje pripadnike politične skupnosti, ki si na eni strani delijo skupen
status in politično identiteto, na drugi strani pa se med seboj razlikujejo glede na vrsto lastnosti, in si-
cer tako tistih, ki so del njihove izbire (npr. veroizpoved oz. svetovnonazorska prepričanja), kot tudi
preostalih elementov njihove identitete (npr. spol, starost, etnična pripadnost, rasa). Obe dimenzi-
ji državljanstva se tako nanašata na tri temeljne elemente državljanstva kot političnega pojmovanja
posameznika, in sicer [i] vprašanje pripadnosti; [ii] vprašanje temeljnih pravic in svoboščin; [iii] vpra-
šanje državljanskih vrlin.
pluralni družbi
kov državljanstva kažeta na dve ločeni kritiki na pravicah utemeljenega
pojmovanja državljanstva.2 Na eni strani se soočamo s kritikami, da je
to pojmovanje državljanstva neučinkovito oz. da vodi v moralni kolaps,
socialno fragmentacijo ter vsesplošno erozijo medsebojnih odnosov, kar
negativno vpliva na stabilnost, enotnost in kohezivnost sodobne plural-
ne družbe. Hkrati se soočamo s kritikami, da razširitev statusa pravic, ki
jih imajo člani politične skupnosti (civilne, politične, socialne in kultur-
ne pravice), negativno vpliva predvsem na zagotavljanje enakosti ter ena-
kosti spoštovanja.
Na drugi strani pa se soočamo z dvema med seboj povezanima kri-
tikama, ki ju na na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva oz.
uskladitev ideala državljanske enakosti ter ideala enakosti spoštovanja
naslavlja multikulturalizem. Po eni različici kritike multikulturalizma
je ta model državljanstva nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uresničeva-
nje državljanske enakosti ter zagotavljanje enakosti spoštovanja v sodob-
ni pluralni družbi. Druga različica je v svoji kritiki na pravicah utemelje-
nega pojmovanja državljanstva oz. modela uskladitve zahteve po zagota-
vljanju enakosti in zahteve po enakosti spoštovanja veliko bolj neizpro-
sna, saj trdi, da vodi ta model uskladitve enakosti in različnosti v asimila-
cijo in marginalizacijo vseh tistih, ki – tako ali drugače – niso del druž-
benega ali kulturnega mainstreama.
Kakor potrjujejo razprave s širšega področja državljanske vzgo-
je, npr. v politični filozofiji (Ben-Porath, 2006; Galston, 1995, 2002;
Gutmann, 1995, 2001; MacMullen, 2007; Macedo, 2000; Reich, 2002;
Rawls, 1993; Tamir, 1993; Tomasi, 2001), politični teoriji (Crick, 2000;
Miller, 2000; Spinner-Halev, 1994), filozofiji vzgoje (Brighouse, 2000;
Callan, 1997; Clayton, 2006; Haydon, 2006; McLaughlin, 1992; 2000),
edukacijskih politikah in teorijah kurikuluma (Lockyer, Crick in An-
2 Državljanstvo kot politično pojmovanje posameznika vsebuje dva temeljna vidika, in sicer [i] ver-
tikalno dimenzijo ter [ii] horizontalno dimenzijo. Prva dimenzija državljanstva se nanaša na drža-
vljanstvo kot pravni status, ki določa razmerje med posameznikom in politično skupnostjo. Drža-
vljanstvo, kakor je izpostavil Will Kymlicka, »se nanaša na članstvo v politični skupnosti ter tako
označuje razmerje med posameznikom in državo« (Kymlicka, 2003a: 147). Druga dimenzija drža-
vljanstva kot političnega pojmovanja posameznika se nanaša predvsem na socialno, kulturno in psi-
hološko razmerje med politično skupnostjo in njenimi člani, kjer državljanstvo kot skupna politična
identiteta zagotavlja občutek enotnosti in medsebojne solidarnosti med člani politične skupnosti.
To horizontalno razmerje povezuje pripadnike politične skupnosti, ki si na eni strani delijo skupen
status in politično identiteto, na drugi strani pa se med seboj razlikujejo glede na vrsto lastnosti, in si-
cer tako tistih, ki so del njihove izbire (npr. veroizpoved oz. svetovnonazorska prepričanja), kot tudi
preostalih elementov njihove identitete (npr. spol, starost, etnična pripadnost, rasa). Obe dimenzi-
ji državljanstva se tako nanašata na tri temeljne elemente državljanstva kot političnega pojmovanja
posameznika, in sicer [i] vprašanje pripadnosti; [ii] vprašanje temeljnih pravic in svoboščin; [iii] vpra-
šanje državljanskih vrlin.
