Page 31 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 31
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
pomoč vzdrževanju družbenega in političnega sistema, ki ohranja člove-
kove pravice ter državljanske svoboščine na nizki ravni. Liberalna para-
digma kot taka igra svojo vlogo kot koncept, neodvisno od mnogih ob-
stoječih političnih strank, ki se nazivajo za liberalne, vendar pogosto za-
govarjajo tudi konservativne ideologije. Koncept svobodnega posame-
znika v vzgojnoizobraževalnem okolju označuje cilj in metode vzgojnoi-
zobraževalnega dela. Če ga vzamemo dovolj resno, ta cilj določa pristope
k problemom vzgoje in izobraževanja vsakega posameznika.
Esejistični del naše analize o okviru diskusij, ki ga zagotavlja UNE-
SCO, nam kaže na obsežno evidenco o stopnji, ki jo je vendarle doseglo
svetovno sprejemanje državljanske vzgoje. Predvsem izhajajoč iz spreje-
te percepcije simbolne in realne zmage liberalne demokracije bi naj to
izobraževanje odgovorilo na številne izzive globalnega sveta, vključno
z vladanjem (governance) in upravljanjem v vsaki državi. Koncept dr-
žavljanske vzgoje ima svoje korenine v evropski univerzalistični zamisli
iz obdobja razsvetljenstva. V številnih državah, ki še niso v celoti spre-
jele »zahodne demokracije«, je državljanska vzgoja bolj kot »kultur-
ni« obravnavana kot politični koncept. Kaj vse bo lahko izhajalo iz pri-
merjave različnih »vrednot« in tradicij, ki naj bi določile vsebino drža-
vljanske vzgoje, bomo še videli, če se bo »projekt« univerzalne in glo-
balne demokracije uresničil. Nedvomno je veliko odvisno od sposobno-
sti trans-nacionalnih agencij in organizacij za nadaljevanje odprtega di-
aloga med vsemi, ki se dojemajo kot različne kulture ali celo civilizacije.
Fundamentalistični vidiki religij, ki so se bolj jasno kazali po usodnem
in po vsem svetu odmevnem terorističnem dejanju v New Yorku 11. sep-
tembra 2001, bodo ostali ovira, ki otežuje pomemben del celotnega dia-
loga. Najnovejša revolucija v arabskem svetu konec leta 2010 (z negoto-
vim nadaljevanjem v letu 2011) pa vendar – kot je v intervjuju za televi-
zijo Al Džazira poudaril Slavoj Žižek – nakazuje potenciale univerza-
lizma, ki bi utegnil proizvesti umik religije iz sfere politike tudi v islam-
skem svetu. Seveda imajo zagovorniki »kulturnih posebnosti« v nečem
prav, saj univerzalnost pojma ne vsebuje zahteve po globalni uniformno-
sti. Toda jasno je, da zmanjševanje pomena ali celo opuščanje liberalne
paradigme iz temelja državljanske vzgoje povzroči nezdružljivost med
cilji različnih nacionalnih kurikulumov in lahko prispeva h krepitvi na-
daljevanja ter celo poglabljanja »kulturnih prepadov« med državljani
različnih držav. V obdobju, v katerem bi državljanska vzgoja utemelje-
vala boljše mednarodno sporazumevanje, lahko iščemo takšne vsebine,
ki bi lahko olajšale medkulturne komunikacije na ravni vsakdanjega ži-
vljenja ljudi. Za primer pomislimo na spor med Slovenijo in Hrvaško za-
državljanske vzgoje
pomoč vzdrževanju družbenega in političnega sistema, ki ohranja člove-
kove pravice ter državljanske svoboščine na nizki ravni. Liberalna para-
digma kot taka igra svojo vlogo kot koncept, neodvisno od mnogih ob-
stoječih političnih strank, ki se nazivajo za liberalne, vendar pogosto za-
govarjajo tudi konservativne ideologije. Koncept svobodnega posame-
znika v vzgojnoizobraževalnem okolju označuje cilj in metode vzgojnoi-
zobraževalnega dela. Če ga vzamemo dovolj resno, ta cilj določa pristope
k problemom vzgoje in izobraževanja vsakega posameznika.
Esejistični del naše analize o okviru diskusij, ki ga zagotavlja UNE-
SCO, nam kaže na obsežno evidenco o stopnji, ki jo je vendarle doseglo
svetovno sprejemanje državljanske vzgoje. Predvsem izhajajoč iz spreje-
te percepcije simbolne in realne zmage liberalne demokracije bi naj to
izobraževanje odgovorilo na številne izzive globalnega sveta, vključno
z vladanjem (governance) in upravljanjem v vsaki državi. Koncept dr-
žavljanske vzgoje ima svoje korenine v evropski univerzalistični zamisli
iz obdobja razsvetljenstva. V številnih državah, ki še niso v celoti spre-
jele »zahodne demokracije«, je državljanska vzgoja bolj kot »kultur-
ni« obravnavana kot politični koncept. Kaj vse bo lahko izhajalo iz pri-
merjave različnih »vrednot« in tradicij, ki naj bi določile vsebino drža-
vljanske vzgoje, bomo še videli, če se bo »projekt« univerzalne in glo-
balne demokracije uresničil. Nedvomno je veliko odvisno od sposobno-
sti trans-nacionalnih agencij in organizacij za nadaljevanje odprtega di-
aloga med vsemi, ki se dojemajo kot različne kulture ali celo civilizacije.
Fundamentalistični vidiki religij, ki so se bolj jasno kazali po usodnem
in po vsem svetu odmevnem terorističnem dejanju v New Yorku 11. sep-
tembra 2001, bodo ostali ovira, ki otežuje pomemben del celotnega dia-
loga. Najnovejša revolucija v arabskem svetu konec leta 2010 (z negoto-
vim nadaljevanjem v letu 2011) pa vendar – kot je v intervjuju za televi-
zijo Al Džazira poudaril Slavoj Žižek – nakazuje potenciale univerza-
lizma, ki bi utegnil proizvesti umik religije iz sfere politike tudi v islam-
skem svetu. Seveda imajo zagovorniki »kulturnih posebnosti« v nečem
prav, saj univerzalnost pojma ne vsebuje zahteve po globalni uniformno-
sti. Toda jasno je, da zmanjševanje pomena ali celo opuščanje liberalne
paradigme iz temelja državljanske vzgoje povzroči nezdružljivost med
cilji različnih nacionalnih kurikulumov in lahko prispeva h krepitvi na-
daljevanja ter celo poglabljanja »kulturnih prepadov« med državljani
različnih držav. V obdobju, v katerem bi državljanska vzgoja utemelje-
vala boljše mednarodno sporazumevanje, lahko iščemo takšne vsebine,
ki bi lahko olajšale medkulturne komunikacije na ravni vsakdanjega ži-
vljenja ljudi. Za primer pomislimo na spor med Slovenijo in Hrvaško za-
