Page 34 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 34
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
»vlogi kot bodočih državljanov in s tem tako pomembnim stvarem, kot so
njihovo usvajanje zmožnosti za razumevanje javne kulture ter sodelovanje v
njenih institucijah […] ter njihovemu razvijanju političnih vrlin […]« (Rawls,
1993: 200).
Katera koli oblika politične skupnosti torej potrebuje ustrezno poj-
movanje dobrega državljana kot polno sodelujočega člana politične sku-
pnosti ter s tem povezano utemeljitvijo državljanskih vrlin. Kot je zgo-
vorno izpostavil William A. Galston, odkar sta »Platon in Aristotel pr-
vič razpravljala o tej problematiki, ostaja jasno, da je državljanska vzgo-
ja vselej povezana z vrsto političnega sistema« (Galston, 2001: 217). Del
odgovora na vprašanja, ki jih odpirajo posamezna pojmovanja državljan-
stva tudi v sodobnih pluralnih družbah, je torej kontekstualen, saj je v
veliki meri povezan s politično ureditvijo in institucionalnim okvirom
posamezne politične skupnosti. Hkrati v teh razpravah opazimo tudi
trend, ki kaže na to, da ostaja javno šolanje, kakor je opozoril Stephen
Macedo, ena od »najpomembnejših sodobnih družbenih institucij«
(Macedo, 2000: 229).
Na eni strani velja, kljub različnim teoretičnim pozicijam, soglasje
o integracijski vlogi državljanstva kot pravnega in političnega statusa ter
kot normativnega ideala politične skupnosti ter vloge in pomena javnega
šolanja v kultiviranju državljanskih vrlin. Kot državljani, poudarja Wal-
ter Feinberg, »je naša temeljna obveznost ohranjati inštitucije, prakse in
vrednote, ki zagotavljajo pogoje za uporabno ter produktivno življenje
vseh ostalih državljanov […]« (Feinberg, 1998: 211). Ena temeljnih na-
log sistema javnega šolanja je zagotavljanje skupnega prostora za vzgojo
državljanov, saj javne šole združujejo bodoče državljane s »skupno izku-
šnjo ter z vključevanjem vrednot, ki naj bodo skupne vsem otrokom do-
ločene demokratične skupnosti« (Coleman, 2003: 102). Javne institucije
imajo v primeru državljanskih vrlin, kakor je v svoji knjigi Civic Purpo-
ses poudaril William Galston, »obenem pravico in odgovornost, da pre-
vzamejo vodstvo v njihovem oblikovanju« (Galston, 1991: 241).
Na drugi strani pa ostajajo navkljub konvergenci mnenj o integra-
cijski vlogi državljanstva sodobne razprave o državljanstvu na različnih
bregovih glede osnovne problematike, pred katero so postavljene sodob-
ne razprave o državljanski vzgoji. Prav odsotnost soglasja o temeljnih dr-
žavljanskih vrlinah ter skupnem dobrem, kakor poudarja T. H. McLau-
ghlin, »odpira vrata različnim nesoglasjem okoli ‚državljanstva‘ ter ‚iz-
obraževanja za državljanstvo‘, na katera se nanaša« (McLaughlin, 1992:
47). Neposrednost različnih problemov in izzivov, s katerimi se sooča-
jo sodobne pluralne družbe, ter teoretična kompleksnost različnih vidi-
»vlogi kot bodočih državljanov in s tem tako pomembnim stvarem, kot so
njihovo usvajanje zmožnosti za razumevanje javne kulture ter sodelovanje v
njenih institucijah […] ter njihovemu razvijanju političnih vrlin […]« (Rawls,
1993: 200).
Katera koli oblika politične skupnosti torej potrebuje ustrezno poj-
movanje dobrega državljana kot polno sodelujočega člana politične sku-
pnosti ter s tem povezano utemeljitvijo državljanskih vrlin. Kot je zgo-
vorno izpostavil William A. Galston, odkar sta »Platon in Aristotel pr-
vič razpravljala o tej problematiki, ostaja jasno, da je državljanska vzgo-
ja vselej povezana z vrsto političnega sistema« (Galston, 2001: 217). Del
odgovora na vprašanja, ki jih odpirajo posamezna pojmovanja državljan-
stva tudi v sodobnih pluralnih družbah, je torej kontekstualen, saj je v
veliki meri povezan s politično ureditvijo in institucionalnim okvirom
posamezne politične skupnosti. Hkrati v teh razpravah opazimo tudi
trend, ki kaže na to, da ostaja javno šolanje, kakor je opozoril Stephen
Macedo, ena od »najpomembnejših sodobnih družbenih institucij«
(Macedo, 2000: 229).
Na eni strani velja, kljub različnim teoretičnim pozicijam, soglasje
o integracijski vlogi državljanstva kot pravnega in političnega statusa ter
kot normativnega ideala politične skupnosti ter vloge in pomena javnega
šolanja v kultiviranju državljanskih vrlin. Kot državljani, poudarja Wal-
ter Feinberg, »je naša temeljna obveznost ohranjati inštitucije, prakse in
vrednote, ki zagotavljajo pogoje za uporabno ter produktivno življenje
vseh ostalih državljanov […]« (Feinberg, 1998: 211). Ena temeljnih na-
log sistema javnega šolanja je zagotavljanje skupnega prostora za vzgojo
državljanov, saj javne šole združujejo bodoče državljane s »skupno izku-
šnjo ter z vključevanjem vrednot, ki naj bodo skupne vsem otrokom do-
ločene demokratične skupnosti« (Coleman, 2003: 102). Javne institucije
imajo v primeru državljanskih vrlin, kakor je v svoji knjigi Civic Purpo-
ses poudaril William Galston, »obenem pravico in odgovornost, da pre-
vzamejo vodstvo v njihovem oblikovanju« (Galston, 1991: 241).
Na drugi strani pa ostajajo navkljub konvergenci mnenj o integra-
cijski vlogi državljanstva sodobne razprave o državljanstvu na različnih
bregovih glede osnovne problematike, pred katero so postavljene sodob-
ne razprave o državljanski vzgoji. Prav odsotnost soglasja o temeljnih dr-
žavljanskih vrlinah ter skupnem dobrem, kakor poudarja T. H. McLau-
ghlin, »odpira vrata različnim nesoglasjem okoli ‚državljanstva‘ ter ‚iz-
obraževanja za državljanstvo‘, na katera se nanaša« (McLaughlin, 1992:
47). Neposrednost različnih problemov in izzivov, s katerimi se sooča-
jo sodobne pluralne družbe, ter teoretična kompleksnost različnih vidi-
