Page 30 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 30
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
(patriotism) se po navadi šteje kot temeljna sestavina državljanstva. Nekateri
komentatorji namreč trdijo, da samo nacionalno državljanstvo ne bo zado-
ščalo za soočanje z izzivi 21. stoletja, ko bo globalizacija pokazala svoje konč-
ne učinke. Torej je potreben večdimenzionalni pristop k državljanski vzgoji.«
(Cogan, 2000: 41).
Ta ugotovitev zelo jasno izpostavlja dilematično naravo državljanske
vzgoje, ko se izobraževalci in upravljavci soočijo s posebnimi stanji v šol-
skem sistemu države.
Tržna družba?
Ali lahko opredelimo označevalec, pod katerim so vidne zgoraj na-
vedene razlike med koncepti državljanske vzgoje? V dveh smereh nas pot
vodi do dveh nasprotujočih si zamisli državljana. Ne da bi se spuščali
v dolgovezno predstavljanje zgodovinske analize pojma državljana, naj
samo poudarimo, da konstrukcija njegovega pomena izvira iz tistega ob-
dobja v zahodni zgodovini, ko je bila izoblikovana zamisel o družbi, ki
temelji na združenju svobodnih posameznikov. Verjetno je samoumev-
no, da je ta ideja povezana s tradicijo liberalizma in republikanstva. Ta
tradicija vključuje mnogo prispevkov filozofov in političnih mislecev,
kot so John Locke, Thomas Hobbes, Jean-Jacques Rousseau, John Stu-
art Mill, Émile Durkheim in mnogi drugih. V tej tradiciji so izoblikova-
li liberalnodemokratične paradigme. Ni pomembno, kako so se ti misle-
ci različnih period razsvetljenske dobe razlikovali, ne glede na to, kako
različno so lahko razumeli svoje koncepte v primerjavi s tem, kako jih ra-
zumemo danes; njihovo mišljenje je kondenzirano v paradigmi svobode,
človekovih pravic in pravne države. Osnovna ideja državljana kot svobo-
dnega agensa (omejenega le z enako svobodo drugih), ki je tako ali druga-
če formulirana v njihovih naukih, je smisel te paradigme. Kot vemo, so
bili liberalni misleci večinoma močno zainteresirani za izobraževanje, ki
so ga videli kot najbolj pomembno orodje za ustvarjanje svobodne druž-
be. Tega ne zamajejo tudi številne razprave, ki so pokazale na to, kako
tudi notranje protislovne so nekatere njihove teorije in mnoga vprašanja
o tem, kaj dejansko pomenijo posamezne koncepcije ob upoštevanju ko-
lonialnih in patriarhalnih okvirov posameznih obdobij. Ne glede na vse
to pa je liberalna paradigma podlaga političnega sistema liberalne demo-
kracije. V času domnevno največje – teoretsko pa prav tako tudi vpra-
šljive – zmage demokracije v zgodovini je Fukuyama (1992), med dru-
gimi, poudaril pomen pridevnika »liberalne«, kajti vemo, da obstajajo
politični sistemi, ki so »tehnično« demokracije, vendar pogrešajo ele-
ment liberalizma. V teh družbah je podoba državljana namenjena kot
(patriotism) se po navadi šteje kot temeljna sestavina državljanstva. Nekateri
komentatorji namreč trdijo, da samo nacionalno državljanstvo ne bo zado-
ščalo za soočanje z izzivi 21. stoletja, ko bo globalizacija pokazala svoje konč-
ne učinke. Torej je potreben večdimenzionalni pristop k državljanski vzgoji.«
(Cogan, 2000: 41).
Ta ugotovitev zelo jasno izpostavlja dilematično naravo državljanske
vzgoje, ko se izobraževalci in upravljavci soočijo s posebnimi stanji v šol-
skem sistemu države.
Tržna družba?
Ali lahko opredelimo označevalec, pod katerim so vidne zgoraj na-
vedene razlike med koncepti državljanske vzgoje? V dveh smereh nas pot
vodi do dveh nasprotujočih si zamisli državljana. Ne da bi se spuščali
v dolgovezno predstavljanje zgodovinske analize pojma državljana, naj
samo poudarimo, da konstrukcija njegovega pomena izvira iz tistega ob-
dobja v zahodni zgodovini, ko je bila izoblikovana zamisel o družbi, ki
temelji na združenju svobodnih posameznikov. Verjetno je samoumev-
no, da je ta ideja povezana s tradicijo liberalizma in republikanstva. Ta
tradicija vključuje mnogo prispevkov filozofov in političnih mislecev,
kot so John Locke, Thomas Hobbes, Jean-Jacques Rousseau, John Stu-
art Mill, Émile Durkheim in mnogi drugih. V tej tradiciji so izoblikova-
li liberalnodemokratične paradigme. Ni pomembno, kako so se ti misle-
ci različnih period razsvetljenske dobe razlikovali, ne glede na to, kako
različno so lahko razumeli svoje koncepte v primerjavi s tem, kako jih ra-
zumemo danes; njihovo mišljenje je kondenzirano v paradigmi svobode,
človekovih pravic in pravne države. Osnovna ideja državljana kot svobo-
dnega agensa (omejenega le z enako svobodo drugih), ki je tako ali druga-
če formulirana v njihovih naukih, je smisel te paradigme. Kot vemo, so
bili liberalni misleci večinoma močno zainteresirani za izobraževanje, ki
so ga videli kot najbolj pomembno orodje za ustvarjanje svobodne druž-
be. Tega ne zamajejo tudi številne razprave, ki so pokazale na to, kako
tudi notranje protislovne so nekatere njihove teorije in mnoga vprašanja
o tem, kaj dejansko pomenijo posamezne koncepcije ob upoštevanju ko-
lonialnih in patriarhalnih okvirov posameznih obdobij. Ne glede na vse
to pa je liberalna paradigma podlaga političnega sistema liberalne demo-
kracije. V času domnevno največje – teoretsko pa prav tako tudi vpra-
šljive – zmage demokracije v zgodovini je Fukuyama (1992), med dru-
gimi, poudaril pomen pridevnika »liberalne«, kajti vemo, da obstajajo
politični sistemi, ki so »tehnično« demokracije, vendar pogrešajo ele-
ment liberalizma. V teh družbah je podoba državljana namenjena kot
