Page 39 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 39
teoretske razprave ii: državljanska vzgoja v sodobni
pluralni družbi
tz, 1999; Dagger, 1997; Galston, 1991; Macedo, 1990; White, 1996). Ka-
kor izpostavljajo zagovorniki tega pristopa, enotnost in socialna kohe-
zivnost sodobnih pluralnih družb ni odvisna zgolj in samo od pravič-
nosti institucionalnega okvira politične skupnosti, temveč tudi od drža-
vljanskih vrlin članov politične skupnosti. Ustvarjanje krepostnih drža-
vljanov, kakor izpostavlja Eamonn Callan, je nujno tako v liberalni de-
mokraciji kot v kateri koli drugi ureditvi« (Callan, 1997: 3). Brez drža-
vljanov, ki imajo te lastnosti, poudarja William A. Galston, »se sposob-
nost uspešnega delovanja liberalnih družb postopoma zmanjšuje« (Gal-
ston, 1991: 220).
Umestitev problematike državljanske vzgoje v širši okvir družbenih,
ekonomskih, političnih in kulturnih sprememb oz. upoštevanje dvojne-
ga konteksta preučevanja problemov, dilem in izzivov državljanske vzgo-
je v sodobni pluralni družbi odpira tri različna vprašanja.
Prvo vprašanje je osredotočeno na identifikacijo osnovnih drža-
vljanskih vrlin, ki jih je potrebno razviti pri državljanih kot polno so-
delujočih članih politične skupnosti. Na tej ravni je razprava razpeta
med dva konkurenčna tabora. Na eni strani imamo zagovornike t. i.
»minimalistične« državljanske vzgoje ter s tem povezanega pojmo-
vanja državljanskih vrlin, ki naj bi jih imeli državljani kot člani poli-
tične skupnosti (Galston, 1991, 2002, 2005; Kukathas, 2003; Rosen-
blum, 1998; Schrag, 1998). Osnovna vrlina, ki jo izpostavljajo zagovor-
niki tega pristopa oz. modela državljanske vzgoje, daje prednost kulti-
viranju strpnosti kot temeljne vrline, ki karakterizira na pravicah ute-
meljeno pojmovanje državljanstva. Na drugi strani so zagovorniki t. i
»maksimalistične« državljanske vzgoje ter s tem povezanega pojmova-
nja državljanskih vrlin (Callan, 1997; Gutmann, 1995; Levinson, 1999;
Macedo, 1995a, 1995b, 2000; Reich, 2002; Tomasi, 2001 itn.). Osnov-
ni cilj tega modela državljanske vzgoje je v prvi vrsti povezan s kultivi-
ranjem avtonomije in z njo povezanega samostojnega in kritičnega mi-
šljenja ter spoprijemanja z različnostjo, ki pa zaseda posebno mesto v
okviru obeh pristopov. Poleg kultiviranja avtonomije je temeljna na-
loga tega modela državljanske vzgoje tudi kultiviranje medsebojnega
spoštovanja in kritičnega mišljenja državljanov kot polno sodelujočih
članov politične skupnosti.
Drugo vprašanje, ki deli različne teorije oz. modele državljanske
vzgoje, se v prvi vrsti nanaša na vlogo in pomen različnih institucij pri
kultiviranju državljanskih vrlin oz. vzgoji državljanov kot polno sode-
lujočih članov politične skupnosti. Kakor je izpostavil Will Kymlicka,
se ljudje
pluralni družbi
tz, 1999; Dagger, 1997; Galston, 1991; Macedo, 1990; White, 1996). Ka-
kor izpostavljajo zagovorniki tega pristopa, enotnost in socialna kohe-
zivnost sodobnih pluralnih družb ni odvisna zgolj in samo od pravič-
nosti institucionalnega okvira politične skupnosti, temveč tudi od drža-
vljanskih vrlin članov politične skupnosti. Ustvarjanje krepostnih drža-
vljanov, kakor izpostavlja Eamonn Callan, je nujno tako v liberalni de-
mokraciji kot v kateri koli drugi ureditvi« (Callan, 1997: 3). Brez drža-
vljanov, ki imajo te lastnosti, poudarja William A. Galston, »se sposob-
nost uspešnega delovanja liberalnih družb postopoma zmanjšuje« (Gal-
ston, 1991: 220).
Umestitev problematike državljanske vzgoje v širši okvir družbenih,
ekonomskih, političnih in kulturnih sprememb oz. upoštevanje dvojne-
ga konteksta preučevanja problemov, dilem in izzivov državljanske vzgo-
je v sodobni pluralni družbi odpira tri različna vprašanja.
Prvo vprašanje je osredotočeno na identifikacijo osnovnih drža-
vljanskih vrlin, ki jih je potrebno razviti pri državljanih kot polno so-
delujočih članih politične skupnosti. Na tej ravni je razprava razpeta
med dva konkurenčna tabora. Na eni strani imamo zagovornike t. i.
»minimalistične« državljanske vzgoje ter s tem povezanega pojmo-
vanja državljanskih vrlin, ki naj bi jih imeli državljani kot člani poli-
tične skupnosti (Galston, 1991, 2002, 2005; Kukathas, 2003; Rosen-
blum, 1998; Schrag, 1998). Osnovna vrlina, ki jo izpostavljajo zagovor-
niki tega pristopa oz. modela državljanske vzgoje, daje prednost kulti-
viranju strpnosti kot temeljne vrline, ki karakterizira na pravicah ute-
meljeno pojmovanje državljanstva. Na drugi strani so zagovorniki t. i
»maksimalistične« državljanske vzgoje ter s tem povezanega pojmova-
nja državljanskih vrlin (Callan, 1997; Gutmann, 1995; Levinson, 1999;
Macedo, 1995a, 1995b, 2000; Reich, 2002; Tomasi, 2001 itn.). Osnov-
ni cilj tega modela državljanske vzgoje je v prvi vrsti povezan s kultivi-
ranjem avtonomije in z njo povezanega samostojnega in kritičnega mi-
šljenja ter spoprijemanja z različnostjo, ki pa zaseda posebno mesto v
okviru obeh pristopov. Poleg kultiviranja avtonomije je temeljna na-
loga tega modela državljanske vzgoje tudi kultiviranje medsebojnega
spoštovanja in kritičnega mišljenja državljanov kot polno sodelujočih
članov politične skupnosti.
Drugo vprašanje, ki deli različne teorije oz. modele državljanske
vzgoje, se v prvi vrsti nanaša na vlogo in pomen različnih institucij pri
kultiviranju državljanskih vrlin oz. vzgoji državljanov kot polno sode-
lujočih članov politične skupnosti. Kakor je izpostavil Will Kymlicka,
se ljudje
