Page 29 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 29
teoretske razprave i: družbeni konteksti in konceptualizacije
državljanske vzgoje
Ampak v kontekstu, ki smo ga povzeli zelo neizčrpno v sumarni obliki,
je pomembno dejstvo, da je pojem kontinuirano na mizi v obravnavah
na omenjenih svetovnih zasedanjih in odprt za analiziranje, za zbliževa-
nje in soočanje stališč. Morda ni enako nedvoumno razumljen in upo-
rabljen na enak način po vsem svetu, vendar je v njem sled univerzalno-
sti, kar lahko rečemo upoštevaje dejstvo, da različni ljudje iz zelo različ-
nih političnih in kulturnih okolij o tem neizmerno veliko razpravljajo,
pri tem pa zavzemajo skupno držo v nekakšnem strinjanju, da državljan-
ska vzgoja vodi k izpolnjevanju skupnih ciljev vsega človeštva. Ta global-
ni dialog gotovo ima nekaj vpliva, čeprav lahko vse spodbudne rezultate
in vsak korak naprej v smeri krepitve vloge državljanske vzgoje v kuriku-
lumu hitro zmanjšajo neljuba politična in gospodarska dogajanja. Člo-
vekove pravice, kot najbolj pomembna vsebina državljanske vzgoje, so še
vedno preveč odprte za različne »kulturne« kontekstualizacije. Glede
tega je Claude Lefort opozoril:
»Nič strogega ni mogoče reči o politiki človekovih pravic, dokler ne preve-
rimo, ali imajo te pravice ustrezni politični pomen, in nič ne moremo trditi o
naravi političnega, ki ne vključuje ideje človekovega bivanja, ali, kar pomeni
isto stvar, človeškega sožitja« (Lefort, 1986: 240).
Zato je zelo jasno, da o državljanski vzgoji v lokalnih, kulturnih,
etničnih in političnih okoljih, lahko presojamo le, če vemo, kako je
vključena v lokalno politiko. UNESCO s svojimi svetovnimi dialogi, s
katerimi generira mednarodni kulturni, družbeni in intelektualni pro-
stor, zagotavlja nekaj možnosti, da države članice vzajemno primerjajo
svoje koncepte in prakse, ter omogoča lokalnim in globalnim izobraže-
valnim aktivistom, da se s sklicevanjem na njegovo avtoriteto soočijo z
lokalnimi politikami segregacije in izključevanja. Zato je mogoče opazo-
vati tudi manifestacije političnega prestiža pri oblikovanju kurikuluma
državljanske vzgoje ob menjavah različnih političnih opcij. Tako tudi ne
moremo pričakovati hitrih in tako univerzalnih rezultatov, kakršni bi
ustrezali univerzalnemu okviru same globalne razprave. To je le najbolj
vidna posledica, ki se pokaže ob uvedbi liberalne paradigme v razpravo o
konceptu državljanske vzgoje. Poleg tega v številnih državah, ki menijo,
da pripadajo »zahodnemu svetu,« veliko težav vznikne spričo koncepta
identitete v nanosu na državljansko vzgojo.
»Atribut državljanstva ter občutek identitete sta običajno opredeljena v na-
cionalnem smislu, čeprav ne nujno izključno, saj večina držav priznava ob-
stoj več in vzajemno prekrivajočih se identitet, bodisi lokalne, etnične, kul-
turne, verske ali kakršnekoli že. To še posebej velja v primerih družb, ki so
po svoji sestavi večkulturne. Občutek nacionalne identitete in domoljubja
državljanske vzgoje
Ampak v kontekstu, ki smo ga povzeli zelo neizčrpno v sumarni obliki,
je pomembno dejstvo, da je pojem kontinuirano na mizi v obravnavah
na omenjenih svetovnih zasedanjih in odprt za analiziranje, za zbliževa-
nje in soočanje stališč. Morda ni enako nedvoumno razumljen in upo-
rabljen na enak način po vsem svetu, vendar je v njem sled univerzalno-
sti, kar lahko rečemo upoštevaje dejstvo, da različni ljudje iz zelo različ-
nih političnih in kulturnih okolij o tem neizmerno veliko razpravljajo,
pri tem pa zavzemajo skupno držo v nekakšnem strinjanju, da državljan-
ska vzgoja vodi k izpolnjevanju skupnih ciljev vsega človeštva. Ta global-
ni dialog gotovo ima nekaj vpliva, čeprav lahko vse spodbudne rezultate
in vsak korak naprej v smeri krepitve vloge državljanske vzgoje v kuriku-
lumu hitro zmanjšajo neljuba politična in gospodarska dogajanja. Člo-
vekove pravice, kot najbolj pomembna vsebina državljanske vzgoje, so še
vedno preveč odprte za različne »kulturne« kontekstualizacije. Glede
tega je Claude Lefort opozoril:
»Nič strogega ni mogoče reči o politiki človekovih pravic, dokler ne preve-
rimo, ali imajo te pravice ustrezni politični pomen, in nič ne moremo trditi o
naravi političnega, ki ne vključuje ideje človekovega bivanja, ali, kar pomeni
isto stvar, človeškega sožitja« (Lefort, 1986: 240).
Zato je zelo jasno, da o državljanski vzgoji v lokalnih, kulturnih,
etničnih in političnih okoljih, lahko presojamo le, če vemo, kako je
vključena v lokalno politiko. UNESCO s svojimi svetovnimi dialogi, s
katerimi generira mednarodni kulturni, družbeni in intelektualni pro-
stor, zagotavlja nekaj možnosti, da države članice vzajemno primerjajo
svoje koncepte in prakse, ter omogoča lokalnim in globalnim izobraže-
valnim aktivistom, da se s sklicevanjem na njegovo avtoriteto soočijo z
lokalnimi politikami segregacije in izključevanja. Zato je mogoče opazo-
vati tudi manifestacije političnega prestiža pri oblikovanju kurikuluma
državljanske vzgoje ob menjavah različnih političnih opcij. Tako tudi ne
moremo pričakovati hitrih in tako univerzalnih rezultatov, kakršni bi
ustrezali univerzalnemu okviru same globalne razprave. To je le najbolj
vidna posledica, ki se pokaže ob uvedbi liberalne paradigme v razpravo o
konceptu državljanske vzgoje. Poleg tega v številnih državah, ki menijo,
da pripadajo »zahodnemu svetu,« veliko težav vznikne spričo koncepta
identitete v nanosu na državljansko vzgojo.
»Atribut državljanstva ter občutek identitete sta običajno opredeljena v na-
cionalnem smislu, čeprav ne nujno izključno, saj večina držav priznava ob-
stoj več in vzajemno prekrivajočih se identitet, bodisi lokalne, etnične, kul-
turne, verske ali kakršnekoli že. To še posebej velja v primerih družb, ki so
po svoji sestavi večkulturne. Občutek nacionalne identitete in domoljubja
