Page 26 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 26
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
nih in oblastnih interesov, je posebno vprašanje, vendar pa ni dvoma, da
se v mednarodnem prostoru oblikuje vizija državljanstva, opredeljenega
s pojmi avtonomije skupin in posameznikov, človekovih pravic, aktivne
vloge državljanov v družbah, ipd. S pospeševanjem komunikacije pa se
tudi v še politično in/ali gospodarsko zaprtih družbah kljub poskusom
cenzure zlagoma oblikuje refleksivna raven, ki vključuje pojmovanja dr-
žavljanstva in z njim povezanega dostojanstva ljudi. Šolski kurikulumi
po vsem svetu ponotranjijo te pojme in jih v najslabših primerih vsebuje-
jo vsaj nekaj v obliki osnovnih informacij o družbenih sistemih in o pro-
storu, ki ga le-ti odpirajo svojim državljanom.
Seveda ne moremo pričakovati, še manj zahtevati popolne enotno-
sti koncepta državljanske vzgoje v svetovnem merilu, že zaradi narave
tega učnega predmeta in hkrati koncepcije vzgojnega učinka šole, ki ju
bistveno zadeva in opredeljuje velika raznolikost zgodovinskih, social-
nih in kulturnih okolij v različnih državah. Lahko pa trdimo, da obsta-
ja točka ključne razlike v razumevanju koncepta, ki nato določa obliko
učnih načrtov in iz njih izhajajočih in njim ustrezajočih praks poučeva-
nja ter učenja. To glavno razliko bi bilo treba obravnavati v optiki dveh
temeljnih opredelitev pojma državljanske vzgoje: prva definicija vodi k
viziji avtonomnega posameznika, njegovih pravic in potreb, druga defi-
nicija pa vodi k viziji, ki zagovarja primarnost skupnosti (etnične skupi-
ne, lokalne skupnosti, naroda, države, itn.). Sicer pa se ta razlika prika-
že kot razlika med »tradicionalnim« pristopom k problemu, torej reše-
vanja vprašanja socializacije mladih v obliki tipične »državljanske vzgo-
je«, ki vključuje v izobraževanje celo nekatere verske in moralne nauke,
ter »post-modernim pristopom«, ki se poskuša sklicevati na refleksiv-
ni in odprti koncept ter stavi na uveljavljanje raznolikosti, večkulturno-
sti in v najboljših primerih na razvijanje medkulturnih kompetenc. Ta
pristop se tudi veže na koncepte t. i. politik razlike, katerih vir so teori-
je pripoznanja (recognition). Prvi trend je odvisen od osnovnih idej o re-
snici, ki jo posameznik mora tako ali drugače »spoznati« in tudi spre-
jeti, medtem ko drugi temelji na podmeni, da je resnica odvisna od pre-
poznavanja družbenih realnosti, ki vključuje posameznika kot aktivne-
ga dejavnika v njenem okviru, zaradi česar je pojem resnice veliko bolj
produkt kognitivnega procesa v družbeni praksi. Seveda je verjetno tež-
ko najti oba pojma v njuni »čisti« obliki v katerikoli vzgojni stvarnosti
ali v obliki dokončnega »modela« učnega načrta in/ali izobraževalne
prakse. Dve skrajni točki razlike znatno oblikujeta diskurzivni prostor,
v katerem lahko opazujemo boj za definicijo državljanske vzgoje v posa-
mezni državi in v mednarodnem merilu. Mogoče beseda »boj« zveni
nih in oblastnih interesov, je posebno vprašanje, vendar pa ni dvoma, da
se v mednarodnem prostoru oblikuje vizija državljanstva, opredeljenega
s pojmi avtonomije skupin in posameznikov, človekovih pravic, aktivne
vloge državljanov v družbah, ipd. S pospeševanjem komunikacije pa se
tudi v še politično in/ali gospodarsko zaprtih družbah kljub poskusom
cenzure zlagoma oblikuje refleksivna raven, ki vključuje pojmovanja dr-
žavljanstva in z njim povezanega dostojanstva ljudi. Šolski kurikulumi
po vsem svetu ponotranjijo te pojme in jih v najslabših primerih vsebuje-
jo vsaj nekaj v obliki osnovnih informacij o družbenih sistemih in o pro-
storu, ki ga le-ti odpirajo svojim državljanom.
Seveda ne moremo pričakovati, še manj zahtevati popolne enotno-
sti koncepta državljanske vzgoje v svetovnem merilu, že zaradi narave
tega učnega predmeta in hkrati koncepcije vzgojnega učinka šole, ki ju
bistveno zadeva in opredeljuje velika raznolikost zgodovinskih, social-
nih in kulturnih okolij v različnih državah. Lahko pa trdimo, da obsta-
ja točka ključne razlike v razumevanju koncepta, ki nato določa obliko
učnih načrtov in iz njih izhajajočih in njim ustrezajočih praks poučeva-
nja ter učenja. To glavno razliko bi bilo treba obravnavati v optiki dveh
temeljnih opredelitev pojma državljanske vzgoje: prva definicija vodi k
viziji avtonomnega posameznika, njegovih pravic in potreb, druga defi-
nicija pa vodi k viziji, ki zagovarja primarnost skupnosti (etnične skupi-
ne, lokalne skupnosti, naroda, države, itn.). Sicer pa se ta razlika prika-
že kot razlika med »tradicionalnim« pristopom k problemu, torej reše-
vanja vprašanja socializacije mladih v obliki tipične »državljanske vzgo-
je«, ki vključuje v izobraževanje celo nekatere verske in moralne nauke,
ter »post-modernim pristopom«, ki se poskuša sklicevati na refleksiv-
ni in odprti koncept ter stavi na uveljavljanje raznolikosti, večkulturno-
sti in v najboljših primerih na razvijanje medkulturnih kompetenc. Ta
pristop se tudi veže na koncepte t. i. politik razlike, katerih vir so teori-
je pripoznanja (recognition). Prvi trend je odvisen od osnovnih idej o re-
snici, ki jo posameznik mora tako ali drugače »spoznati« in tudi spre-
jeti, medtem ko drugi temelji na podmeni, da je resnica odvisna od pre-
poznavanja družbenih realnosti, ki vključuje posameznika kot aktivne-
ga dejavnika v njenem okviru, zaradi česar je pojem resnice veliko bolj
produkt kognitivnega procesa v družbeni praksi. Seveda je verjetno tež-
ko najti oba pojma v njuni »čisti« obliki v katerikoli vzgojni stvarnosti
ali v obliki dokončnega »modela« učnega načrta in/ali izobraževalne
prakse. Dve skrajni točki razlike znatno oblikujeta diskurzivni prostor,
v katerem lahko opazujemo boj za definicijo državljanske vzgoje v posa-
mezni državi in v mednarodnem merilu. Mogoče beseda »boj« zveni
