Page 28 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 28
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
ličnih držav. Hkrati je seveda očitno, da še vedno obstajajo velike razlike
v osnovnem razumevanju poglavitnih ciljev državljanske vzgoje. Ti cilji
vključujejo prispevek državljanske vzgoje kot vidika izobraževanja k re-
produkciji človeške skupnosti v različnih oblikah, kot so država, narod,
etnična identiteta itn. Nobenega dvoma ni, da delegati na teh srečanjih
dejansko govorijo o osnovnem pomenu koncepta v zvezi z njegovo vlo-
go v reprodukciji skupnosti, a hkrati je jasno, da upoštevajo vse družbe-
ne okoliščine specifične kulturne identitete in še karkoli, kar bi bilo lah-
ko pritrjeno na tako podobo identitete. Poleg tega ti diskurzi neizogib-
no vsebujejo poanto o reprodukcijski kulturno-identitetni »funkciji«
državljanske vzgoje tako, da ji dodajajo veliko lastnosti, ki jih je mogoče
opisati kot »orodja za oblikovanje boljše družbe.«
Lahko bi nadaljevali v neskončnost z opisovanjem in opredeljeva-
njem teh diskurzov, ki pa kljub vse nesporazumom izrišejo prostor za
skoraj globalno vzajemno razumevanje med udeleženci. Vendar pa se
takoj, ko so omenjene katere od najbolj pomembnih točk državljanske
vzgoje, zavemo razlik v semantičnih odtenkih, ki reprezentirajo široka
področja političnih, družbenih in kulturnih razlik. Najbolj očitne od-
tenke razlik, ki jih je mogoče opaziti v mnogih maratonskih debatah
na Generalni konferenci UNESCA, zasledimo v odnosu do človekovih
pravic. Delegati nekaterih držav se bodisi izogibajo tem vprašanjem v ce-
loti bodisi jim dajejo posebne poudarke (ki niso bistveni za izvirni kon-
cept človekovih pravic). Najpogosteje poudarjajo, da se učenci morajo
naučiti »odgovornega državljanstva«, kar pomeni, da morajo razume-
ti pojem posameznikove dolžnosti do družbe. To je še posebej vidno v di-
skurzih delegatov iz tistih držav, v katerih religija igra zelo vidno vlogo v
zasebnem in javnem življenju državljanov. Le-ti običajno dajejo velik po-
udarek »etiki«, ki naj jo kurikulum vsebuje. Zaradi različnih in ne tako
lahko prepoznavnih razlogov je bilo mogoče zelo pogosto slišati glasne
zahtevke po »etiki« v kurikulumu v razpravah predstavnikov vrste nek-
danjih socialističnih držav – še zlasti v prvih letih po padcu berlinskega
zidu. Nekateri posebni položaji vrste držav, ki rešujejo težave, povezane
z njihovo etnično strukturo ali ozemeljskimi problemi s sosednjimi dr-
žavami, se kažejo v diskurzih, ki izrazitejše izpostavljajo pomen koncep-
tov identitete in kulture. Skupaj z Henryjem Girouxom opozorimo, da
»najpomembnejše oblike dominacije niso samo gospodarske, ampak so
tudi kulturne« (Giroux, 2005: 143). V luči povedanega torej lahko trdi-
mo, da je koncept državljanske vzgoje daleč od tega, da bi bil dobro opre-
deljen, kaj šele vsesplošno nedvoumno razumljen pojem.
ličnih držav. Hkrati je seveda očitno, da še vedno obstajajo velike razlike
v osnovnem razumevanju poglavitnih ciljev državljanske vzgoje. Ti cilji
vključujejo prispevek državljanske vzgoje kot vidika izobraževanja k re-
produkciji človeške skupnosti v različnih oblikah, kot so država, narod,
etnična identiteta itn. Nobenega dvoma ni, da delegati na teh srečanjih
dejansko govorijo o osnovnem pomenu koncepta v zvezi z njegovo vlo-
go v reprodukciji skupnosti, a hkrati je jasno, da upoštevajo vse družbe-
ne okoliščine specifične kulturne identitete in še karkoli, kar bi bilo lah-
ko pritrjeno na tako podobo identitete. Poleg tega ti diskurzi neizogib-
no vsebujejo poanto o reprodukcijski kulturno-identitetni »funkciji«
državljanske vzgoje tako, da ji dodajajo veliko lastnosti, ki jih je mogoče
opisati kot »orodja za oblikovanje boljše družbe.«
Lahko bi nadaljevali v neskončnost z opisovanjem in opredeljeva-
njem teh diskurzov, ki pa kljub vse nesporazumom izrišejo prostor za
skoraj globalno vzajemno razumevanje med udeleženci. Vendar pa se
takoj, ko so omenjene katere od najbolj pomembnih točk državljanske
vzgoje, zavemo razlik v semantičnih odtenkih, ki reprezentirajo široka
področja političnih, družbenih in kulturnih razlik. Najbolj očitne od-
tenke razlik, ki jih je mogoče opaziti v mnogih maratonskih debatah
na Generalni konferenci UNESCA, zasledimo v odnosu do človekovih
pravic. Delegati nekaterih držav se bodisi izogibajo tem vprašanjem v ce-
loti bodisi jim dajejo posebne poudarke (ki niso bistveni za izvirni kon-
cept človekovih pravic). Najpogosteje poudarjajo, da se učenci morajo
naučiti »odgovornega državljanstva«, kar pomeni, da morajo razume-
ti pojem posameznikove dolžnosti do družbe. To je še posebej vidno v di-
skurzih delegatov iz tistih držav, v katerih religija igra zelo vidno vlogo v
zasebnem in javnem življenju državljanov. Le-ti običajno dajejo velik po-
udarek »etiki«, ki naj jo kurikulum vsebuje. Zaradi različnih in ne tako
lahko prepoznavnih razlogov je bilo mogoče zelo pogosto slišati glasne
zahtevke po »etiki« v kurikulumu v razpravah predstavnikov vrste nek-
danjih socialističnih držav – še zlasti v prvih letih po padcu berlinskega
zidu. Nekateri posebni položaji vrste držav, ki rešujejo težave, povezane
z njihovo etnično strukturo ali ozemeljskimi problemi s sosednjimi dr-
žavami, se kažejo v diskurzih, ki izrazitejše izpostavljajo pomen koncep-
tov identitete in kulture. Skupaj z Henryjem Girouxom opozorimo, da
»najpomembnejše oblike dominacije niso samo gospodarske, ampak so
tudi kulturne« (Giroux, 2005: 143). V luči povedanega torej lahko trdi-
mo, da je koncept državljanske vzgoje daleč od tega, da bi bil dobro opre-
deljen, kaj šele vsesplošno nedvoumno razumljen pojem.
